Neven Korda je univerzitetni diplomirani sociolog, režiser, videast in večmedijski umetnik z raznoliko umetniško prakso na področju performativnih in projiciranih umetnosti. Ukvarja se z vprašanjem videa kot umetniškega izraza in videa kot medija. Govori o tako imenovanem čistem videu. Video je začel uporabljati v začetku osemdesetih, ko je trg preplavila cenovno dostopna video oprema. Bil je soustanovitelj in vodja gledališke skupine FV 112/15 ter soustanovitelj in vodja FV Videa, neodvisne video produkcije, ki je realizirala več umetniških, glasbenih in dokumentarnih video projektov. Med leti 1982–1988 je bil predsednik Glasbene sekcije ŠKD Forum, vodja njenih klubov in koncertnih programov. Med leti 1983–1989 je bil član skupine Borghesia, kjer je bil odgovoren za režijo performansov in video spotov ter za vizualije v performansih in na koncertih. V devetdesetih je v različnih video studijih in na več televizijskih postajah delal kot video montažer, vodja postprodukcije, avtor TV-podob, režiser in realizator propagandnih filmov, reklam in TV-oddaj. V tem obdobju je kot režiser v avtorskem paru z Zemiro Alajbegović ustvarjal kratke filme, TV-oddaje in dokumentarce. Na prelomu tisočletja se je obrnil k raziskovanju, prakticiranju, beleženju čiste video umetnosti. Nadaljeval je tam, kjer je v drugi polovici osemdesetih nehal. Opustil je poklicnost in se vrnil k poklicanosti, k avtorskemu izdelovanju gledaliških performansov in k avtorskim avdiovizualnim formam. Manifest tega koraka je bila konceptualna serija Novi Novi filmi – celostne upodobitve avtorjeve podobe. Ob tem je še naprej delal video spote – upodobitve glasbenega komada. Od sredine prvega desetletja tega tisočletja je polje svojega čistega videa razširil z vizualizacijami za klubske večere in predvsem za koncertne nastope (VJ Barbato Kanak) ter z ustvarjanjem video objektov, intermedijskih instalacij in performerskih predavanj. Neprestano uporablja svoje stare video elemente in lastni umetniški arhiv v novih kontekstih, da bi poudaril pomen trka spomina in sočasnega doživljanja videa kot živega dogodka. Zasnoval in vodil je skupinsko manifestacijo Paralelni svetovi, med 2006 in 2012, ki je delovala na presečišču klubske in galerijske vizualne elektronike. Video kot medij je obravnaval prek dela na video arhivu svoje video prakse – v formi CD-roma, prostorskih instalacij, spletnega mesta in večmedijskih predavanj, ter kot mentor in izvajalec delavnic uporabnega videa in video arhiviranja.