Prvi skupni projekt Damijana Kracine in Vladimirja Lebna nosi naslov Galapagos. Galapagos je v njunem primeru, vključno z ostalimi asociacijami, ki jih to ime sproža, domišljijski eksotično futuristični mikrotopos, v katerem jima je uspelo vsebinsko in vizualno fascinatno povezati njuna umetniška svetova. Damijana Kracino poznamo kot večmedijskega umetnika, ki se v svojem delu poudarjeno ukvarja z živalskim svetom. Soške postrvi, tasmanski volk, človeška ribica, mravlje, insekti in morbidni živalski mutanti se pri Kracini pojavljajo v različnih kontekstih, najbolj očitno v kontekstu razmerja med kulturo in naturo ter porušenih, disproporcionalnih razmerij med človekom, naravo in znanostjo. Živali, kot jih v različnih medijih upodablja Kracina, se tako skoraj brez izjeme znajdejo zaprte v nelagodnih, tesnobnih okoljih akvarijev, kletk, kock, sistemov ali pa so upodobljene kot čudni temni stvori, nastali kot posledica čudaških genetskih poskusov. Tudi na slikah Vladimirja Lebna prevladujejo živali, vendar na povsem drugačen način. Lebnov predstavni svet je halucinatoren, skozi prizmo njegove domišljije nam je dano videti svet kot se ga morda vidi v izjemnih sanjah ali pod vplivom različnih substanc. Živalce na njegovih slikah, ki sijejo v čistih bleščečih barvah, živijo v skoraj psihadelično epikurejski deželi, kjer se pije med in jedo pisani bonbončki. Na otoku Galapagos sta se obe zgodbi povezali v eno, čeprav je avtorstvo posameznih del že na prvi pogled povsem očitno. Rezultat sinteze dveh tako različnih predstavnih svetov ima za rezultat vizualno in čutno nazorno nasičen, bogat in razgiban ambient, ki gledalca popolnoma posrka. Fantazijski otok, na katerem živijo čudni stvori, pa subtilno sproža psihološke učinke na več ravneh. Galapagos na prvem ogledu ponuja zabaven in prisrčno humoren pobeg od realnosti v ekscentrično eksotiko, vendar spektakel, ki ga Kracina in Leben uprizarjata, zavaja in prekriva pravo ozadje. Galapagos je lahko tudi metafora za svet v katerem živimo, ki nam s kuliso spektakla, navideznega obilja in neskončnih možnosti prikriva resnico o družbi popolnega kapitalskega, informacijskega in znanstvenega nadzora. Nevenka Šivavec Umetnika sta Darwinovemu nauku dodala nove dimenzije. Darwin je svojo teorijo dokazoval s primerjavo preteklosti in sedanjosti. Umetnika pa s svojo vizijo evolucije, ki se ne bo končala s homo sapiensom nakazujeta na skrito izpeljavo Darwinove teorije in tako problematizirata tudi absolutistično gospodovalni odnos človeštva do živali. Jadranka Ljubičić