Ko je METKA KRAŠOVEC zagledala osvetljeno Frančiškansko cerkev, je nastala zamisel za rdeče slike, podoba kolumbijske deklice pa je sprožila niz podob angelskih glav. Te so sčasoma postajale manjše in se izgubljale v mediteranskih krajinah.

ZDENKA ŽIDO slika počasi, potrpežljivo, plast za plastjo. S širokim čopičem nanaša bele trikotne ploskve, da bi ustvarila globino. Slikanje je tih pogovor s sliko, ki je njena toliko časa, dokler ni dokončana.

Kipar MATJAŽ POČIVAVŠEK pri svojem delu uporablja plemenite materiale: srebro, bron, ebenovino, carrarski marmor ali jeklo. Njegov ideal je skulptura, ki bi jo material ustvaril sam, brez sledi umetnikove roke.

MIRKO BRATUŠA je ob stebre nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki postavil Hipokrite, figure, ogrevane na telesno temperaturo. Na razstavi Grelci za vroče občutke so se jim pridružili kipi, ki to toploto uporabljajo za lastno hlajenje.

JURE ZADNIKAR slika prizore iz družinskega življenja: v jedilnici ali dnevni sobi, ob gledanju televizije ali popoldanski kavici. Na slikah narava prerašča divja odlagališča smeti, všeč so mu vrtički in kurniki, ki jih ljudje postavijo z lastnimi rokami.

Akvareli, ki jih slika ŽIGA OKORN, nastanejo v nekaj potezah. So hipno polzenje vode, pomešane z drobci pigmenta. Med ustvarjanjem v nekdanjem vojaškem zaporu je skušal vsrkati stiske nekdanjih zapornikov in celico preuredil za bivanje.

Slikar MILAN ERIČ je največje slike za razstavo v ljubljanski Mestni galeriji sestavil iz številnih listov velikosti A3. Da bi lahko v kratkem času pripravil več del, si je pomagal z novo tehniko, ki jo imenuje Polivanke.

VLADIMIR LEBEN postavlja pred nas zlorabljene in mučene živali: nastopati morajo v cirkusu, pasje mladičke nabadajo na trnek. Potepuški psi iz okolice Moskve se z metrojem vsak dan odpravijo po hrano v središče mesta.

(iz:http://www2.arnes.si/~amurat/Zapeljevanje_pogleda.html)