Njavka je v slovanski mitologiji gozdno bitje ženskega spola. Predstavlja dušo deklice, ki je umrla nenaravne smrti. Njavke navadno živijo v skupinah globoko v gozdu ali v jamah, visoko v gorah.

Dve njavki (performerki v animaličnem kostumu, ki posnema živalsko kožo, in v gibanju, ki je mešanica živalskega in človeškega) spremljamo v njunem naravnem, domačem okolju. Sledimo njunemu raziskovanju gozda: dotikamo se mahu na skalah, splazimo se v votlo drevesno deblo, ki je njun dom, oglašamo se z neartikuliranimi zvoki, ustvarjamo grimase, gibamo se po štirih in se okorno vzpenjamo na noge, čudimo se vodi in podobam v njej, spretno visimo na vrvi... Dokler ne zaslišimo oddaljenega zvoka vlaka.

Njavki se zdaj odpravita do železniških tirov. K tračnicam prislonita uho in sledita zvoku. Pot ju vodi do civilizacije. Znajdeta se na železniški postaji, kjer opazujeta mimovozeči tovorni vlak. Na peronu najdeta odvrženo drevesno lubje, valjata se po njem in ga mečeta v zrak. Vzpneta se na kup hlodovine, ki ju spomni na njuno votlo drevesno deblo, na gozd, na njun dom. Spomin se zrcali v podobah, ki se prelivajo druga v drugo: prizori iz gozda, bližnji posnetki obraza in oči, prizori s perona. Zdaj Njavki začneta žalostno tuliti. Vzpneta se na dve veliki tuljavi, njuno gibanje in zvoki so živalski, le mimovozeči vlak je kontrapunkt tej animaličnosti. Vstaneta in se primeta za roke – sta se zdaj udomačili v civilizaciji?

Personaliziran pogled kamere, poudarjena kolorizacija (zelena, oranžna) in na nekaterih mestih skorajda presvetljena in prežarčena podoba, prelivajoči prizori, med katerimi izstopajo veliki plani obraza in oči, posnetki pod vodo, mehka in tekoča montaža, ki za kratek čas pospeši ritem na koncu (prizori spominjanja) in ilustrativna glasba so zgradili narativno video govorico, ki bi jo lahko označili kot primarno, organsko, mestoma naivno. In ker ta video govorica ne uporablja besed, ampak le podobe, je to tudi poskus, da se ljudje spomnimo svoje prvinske narave in časa brez človeške govorice.