Drage dame, hvala je performans v nastajanju/spreminjanju, ki je bil izveden v več različicah. Rdeča nit, ki povezuje vse izvedbe, je tematiziranje podreprezentiranosti žensk v umetnostni zgodovini in teoriji, umetnostnih institucijah in širšem kolektivnem spominu. Vizualna, akcijska in vsebinska plat performansa se spreminjajo glede na kontekst, znotraj katerega se le-ta zgodi, ter glede na spoznanja, ki jih prinašajo predhodne izvedbe. Ena od problematik, ki se je pokazala v predhodnih performansih, je vprašanje trajnega obeleženja, zato je bil cilj performansa Drage dame, hvala – Rdeče zore ustvariti trajno sled.

V performansu je avtorica govorila imena ženskih umetnic, ki se jih je predhodno naučila na pamet, hkrati pa jih je s permanentno barvo pisala na tla Metelkove. To so bila imena umetnic, ki so v obdobju od nastanka festivala Rdeče zore do danes svoja dela predstavila na tem festivalu. S tako akcijo je želela umetnica zaznamovati to območje in ustvariti monument tako Rdečim zoram kot tudi feministični in queerovski umetnosti na splošno. Ker Metelkovo zaznamujejo tudi drugi prostori in organizacije, ki se ukvarjajo s podobno problematiko, je te prostore simbolno povezala z linijo imen omenjenih ženskih umetnic. Ta je po eni strani markirala prostor Metelkove kot enega tistih prostorov, ki se ponaša s pestro zgodovino organizacij, skupin in festivalov, ki so se in se še ukvarjajo z družbenim položajem žensk, kot tudi položajem drugih nevidnih skupin, predvsem LGBTIQ. Nenaključno se je performans pričel pred Menzo pri koritu, na Trgu brez zgodovinskega spomina.
(Vir: Ana Čigon)