Videi Nataše Prosenc Stearns so likovno popolni in estetsko brezhibni. Z ritmom, ki ustreza gibljivi podobi, gledalca pritegnejo tako intenzivno, da se šele čez nekaj časa zave njegove sporočilnosti. Ta je namreč večplastna in zahteva dodatne informacije, ki jih morajo prispevati njegovo znanje, vedenje, izkušnje in čuti. V njenem najnovejšem delu sproži proces dojemanja in razumevanja že naslov Belo zlato, ki ga s projekcijo na belo kocko z zrnasto površino navežemo na sladkor, enako kot sol dolgo časa imenovan »belo zlato«. Čeprav je v zadnjem času iz zdravstvenih razlogov sladkor očrnjen, je imel v zgodovini zelo pomembno vlogo. Bil je enako pomembna dobrina, kakor je danes nafta, saj je povsod, kjer uspeva sladkorni trs, krojil svetovno geopolitiko in ekonomijo najpomembnejših držav (Britanski »Sladkorni zakon« iz leta 1764 je, denimo, pomenil začetek neodvisnosti severnoameriških držav). Sladkor je dosegal zelo visoke cene, pridelava pa je krojila tudi žalostno usodo »črnega zlata«, skoraj petnajstih milijonov afriških sužnjev in omogočala bogatenje njihovih preprodajalcev.

Sladkosnednost je odvisnost, ki povezuje množice in v video instalaciji Belo Zlato se te zgrinjajo prek stilizirane in povečane sladkorne kocke. Velike skupine ljudi so od samih začetkov gibljivih podob pritegovale režiserje in snemalce, saj je film nastajal v času, ko so se po industrijski revoluciji formirala največja svetovna velemesta, ki so narekovala povsem nove načine skupnega življenja v prenaseljenih milijonskih urbanih aglomeracijah. Spomnimo se filma, ki velja za prvega v zgodovini: 22. marca 1895 je Louis Lumière postavil na stojalo pred izhodom iz družinske tovarne v Lyonu kamero. Ob koncu delovne izmene se odprejo vrata in skozi njih se vsujejo delavci. Že sama etimologija pojma gibljive slike (kino, movie, Bioskop) izpostavlja premikanje kot izhodišče, in prve filmske mojstrovine kar tekmujejo, pri kateri bo sodelovalo več statistov, ki hodijo, korakajo, tečejo ali se, odvisno od vsebine, spopadajo v različnih formacijah. Prenapolnjeni zapori, vojaške bitke, linč, revolucije, parade, demonstracije, manifestacije, proslave in procesije omogočajo v določenem tempu menjavanja kadrov in planov ter z izbranimi koti snemanja ali superpozicij izjemne, pomenskemu sporočilu ustrezne montažne učinke. Pri Griffithu in Eisensteinu gre za zgodovinske prikaze, pri Langu, ki je dosegel vtis množičnosti s hkratnim snemanjem pomanjšanih maket in resničnih ljudi s pomočjo genialnega Schüfftanovega pripomočka pa za znanstveno fantastiko in za film o zločincu, ki ga preganja celotno velemestno podzemlje. Cecil B. DeMille je sočasno snemal biblijske prizore. Tik pred vojno je Leni Rieffenstahl režirala množična politična in športna dogajanja, po drugi vojni pa je tehnika omogočila še številčnejše spektakle kot so Ben Hur, Spartak, Lawrence Arabski in na žalost nikoli končani Kubrickov film Napoleon.

Najzgovornejši so seveda množični prizori v zapletenih družbenih in psiholoških filmih, ki govorijo o odnosu posameznika do skupnosti in te do njega. Gilles Deleuze je med temi poudaril dela Kinga Vidorja, posebej Množico iz leta 1928, ki ustrezajo njegovemu terminu »podoba-gibanje«, in na eni strani prikazujejo enako čutečo, mislečo in utripajočo človeško skupnost ter na drugi posameznika, ki se v njej izgubi ali pa postane njen vodja.

Sladkor ali sladke besede privlačijo ljudi enako, kakor vsako sladkarijo takoj odkrijejo mravlje. Organizirane so kot človeške skupnosti, poznajo delitev dela, med seboj komunicirajo preko zvokov, vonja in dotikov ter skupaj rešujejo zapletene probleme. Imajo svoje izvidnike, v mravljiščih so razdeljene na razrede: na vladajoče, na bojevnike, na brezdelneže in na več vrst delavcev. Če je teh premalo, ugrabijo iz sosednjega mravljišča ličinke in vzgojijo sužnje. Ko odkrijejo hrano, si utrejo do nje pot, ki jo označujejo s feromoni, po katerih se, ne da bi se tega zavedali, družijo tudi ljudje. Če vodje sled izgubijo, se začnejo vrteti v krogu kot v mlinu, v katerega pritegnejo tudi kolono mravljincev za seboj in tako od izčrpanosti vsi skupaj končajo življenje. Tako kot ljudje, ki nasedajo raznim zlatoustom – sladkobesednežem (te so v srednjem veku imenovali melliflux, saj so govorili, kakor bi se jim iz ust cedil med, takratno sladilo). Med množico stiliziranih ljudi v videu Belo Zlato in med mravljami pa je bistvena razlika. Vsaka mravlja, ki v sprevodu sreča nasproti prihajajočo, se je dotakne s čeljustmi in tipalkami, zdi se, kakor da bi se objemali in se pozdravljali ter na kratko poklepetali. Mravlje s tem dejansko izmenjujejo informacije. Postave v videu pa odtujeno hitijo druga mimo druge kot brezdušni delci na nevidnem tekočem traku brez pozdrava ali stika. Upajmo, da si pošiljajo vsaj telefonska sporočila. (Jure Mikuž, razstavna zloženka,Galerija Kresija, Ljubljana, 2014)