Renesančne perspektivne mreže, različna ogledala - od navadnih do anamorfičnih in črnega zrcala - camera obscura, baročni zograskopi (optični diagonalni stroji) in perspektivne skrinjice, panoramske perspektive in stereoskopi iz obdobja realizma v devetnajstem stoletju, potem stroboskopski diski, ki že vključujejo novo dimenzijo gibanja, laterna magica, pozneje filmski projekcijski aparat, televizija in videotehnika; to so stroji, ki so bili v zgodovinskem razvoju znanosti in umetnosti izumljeni zato, da bi pomagali čimbolj popolno imitirati naravo. V njih se družijo perspektivne naprave - instrumenti za beleženje linearnih učinkov - ki so rezultat projektivnih principov, z optičnimi pripomočki - različnimi lečami, ki rabijo za oblikovanje reducirane podobe sveta iz gostote svetlobe, sence in barv, ter z magičnimi sredstvi, ki so uporabljala optične principe, da bi zapeljala gledalčevo percepcijo. Te čarobne stroje, od naprave laterna magica, do popularnih peep-show, fantazmagorij in dioram, so takoj, ko jih je izumila znanost in uporabila umetnost, začeli izkoriščati burkeži, glumači, šovmeni in religiozni šarlatani, da bi na sejmih zabavali in šokirali svoje občinstvo.

Fascinacija z vidnim in s tem, kar se ukvarja z vidnostjo, je torej stara. V umetnosti so prav optične teme povezovale visoko znanstveno-elitistični razmislek s potrebo po trivialni populistični zabavi. To dvojnost ohranjajo vizualne teme tudi v današnjem času; prav optično je bistvo atrakcije, s katero nas privlačijo popularni mediji. Triki z nenadno hitrostjo preoblikujočih se slik z velikih projekcijskih platen, mnoštvo barvnih podob, ki v revijah beležijo minutno zaporedje detajlov nekega pomembnega dogodka, televizijska slika, ki prepleta različne kraje in čase; čarobnost vizualnega je tako zelo navzoča, da se je vtihotapilo v naša življenja: zaradi vsenavzočnosti se ga niti ne zavedamo. Zaradi vsega tega se ni težko strinjati s tezo W. J. T. Mitchella o ťslikovnem obratuŤ, ki je nadomestil v dvajsetem stoletju prevladujoči ťlingvistični obratŤ, za katerega je Richard Rorty ugotavljal, da je temelj moderne filozofije. O potrebi po definiranju, analiziranju in problematizaciji optične zaznave, vidnostnih tem in spoznavanja z vidom govori tudi pomembna količina del, ki so na to temo izšla v zadnjem času. The Dialectics of Seeing Susan Buck-Morss, Visual Theory, ki so jo uredili Norman Bryson, Michael Ann Holly in Keith Moxey, The Optical Unconscious Rosalind E. Krauss, Vision and Visuality Hala Fosterja, Techniques of the Observer Jonathana Craryja, The Reader’s Eye Ellen Esrock, Signatures of the Visible Fredrica Jamesona in Downcast Eyes Martina Jaya so knjige, pri katerih se zaradi izhodišča v optičnem razširja polje umetnostne zgodovine v celoti.

Marko A. Kovačič v svojem zadnjem projektu Laterna magica postavlja drugega ob drugega različne optične stroje in pripomočke, jih prepleta, ne upoštevaje logiko razvoja; ne glede na to, da so kompleksnejši mehanizmi v zgodovini zamenjali in v celoti nadomestili preproste, anahronistično spaja mrežne konstrukcije, pri katerih se z didaktično nazornostjo prepletajo različni koncepti navadno nevidnih perspektivnih struktur; s kukali, ki so osvetljena z umetno svetlobo, kjer se skozi leče odpirajo pogledi v različne resnične in navidezne prostore, ter s fotografijami in video posnetki nas želi prepričati v hkratno aktualnost različnih predstavitvenih modelov. Zato se nam zaradi prepletenosti, hkratnosti in izenačenosti optičnih orodij najprej zazdi, da nas naslov Laterna magica, ki izmed različnih modelov izpostavlja enega samega, zavaja.

Če umetnik iz širšega diskurza o vidu in vidnosti izbere iz zgodovine optičnih strojev tistega, ki zaznamuje točno določen trenutek, ko je mrtva slika s pomočjo umetne svetlobe oživela v gibanje, nam s tem sugerira, da ga v polju umetnosti najbolj zanima točka, kjer poteka preobrazba ene resničnosti v drugo. Ta transformacija ni zgolj optično dejstvo, pač pa čarovnija. Izraz laterna magica operira z magijo, s presežkom znanstvenega, s tem, kar je nerazložljivo. In prav na ta način lahko razumemo tudi naslov, ki nam sugerira, da v odnosu med lečami, kamerami, televizijskimi ekrani ne poteka zgolj optični diskurz, pač pa teče globalnejša debata o okulocentričnosti današnje družbe, ki je obsedena s hiperaktivno produkcijo vizualnih podob.

Čarobnost vida, najplemenitejšega med čuti, je tudi v tem, da se neposredni čutni zaznavi v istem hipu, ko nastane vidna podoba, pridruži še zavest o videnem, ki jo je oblikovala človekova izkušnja s svetom. ťDojemam s pomočjo moči sodbe, ki prebiva v mojem duhu, tisto, za kar sem mislil, da vidim s svojimi očmi,Ť se v Descartesovih Meditacijah povezuje videnje s spoznanjem. Videti in vedeti, voir in savoir, okulocentrično izkustvo kot temelj razumevanja in spoznanja je vidno že iz same etimološke strukture. Hkrati lahko vizija opisuje tudi globlje spoznanje, duhovno razodetje. Angeli in svete osebe, ki se prikazujejo ljudem v snu, da jim razodenejo globoka mistična spoznanja ali pa samo svetujejo za življenje, morajo dobiti telesno podobo, torej podobo, ki je vidna, da jih tisti, s katerimi komunicirajo sploh slišijo. Temu nasproten je strah pred opazovanjem in nadzorovanjem, božje oko je povsod navzoče, vse vidi, in nobeno dejanje, ki je videno in spoznano za krivo, ne more uiti božji kazni. Bolj sodobno tretje oko, ki vse nadzoruje, je oko kamere, ki nas gleda in s tem spreminja iz subjekta pogleda v objekt, pred pomembnimi stavbami, v bankah, v muzejskih prostorih in galerijah. Diskurz o vidnem ima polipsko strukturo, s področja čutnega spoznanja se njegove lovke širijo v sfero razumskega zaznavanja, mističnega razsvetljenja in nadzorovanja.
Z osredotočenostjo na vidnostne teme je Marko A. Kovačič svojo izvorno kiparsko izkušnjo, ki se po definiciji usmerja v haptičnost, zamenjal z optičnostjo.

Procesualnost dotika, ki operira z več točkami, je zgostil v eno samo kompresivno točko, v vizijo. Tako Kovačič obdeluje točko dotika očesa s snovjo in z nazornostjo predstavitvenih modelov, ki jih uporablja, preobrazi pogled v materialno navzoče dejstvo. Zanj ni pomembno preigravanje in menjava vlog med subjektom pogleda in njegovim objektom, pač pa želi zamrzniti in od nosilca glavne vloge pogleda distancirati sámo optično dejstvo. Usmerja nas v svet pogleda na sebi, na globalno, nadzgodovinsko točko nastajanja optične zaznave. In zato lahko rečemo, da je temeljna umetnikova intenca narediti viden, očiten, torej za oči nazorno spoznaven, bistveni diskurz v okulocentristični družbi, to je diskurz o vidnem. Njegovo kompleksno strukturo vrača v točko, kjer je pogled nastal, k očesu, zato da se osvobaja ideoloških kontekstov časa, prostora in svetega.
(Nadja Zgonik, iz kataloga ob razstavi Laterna magica, Moderna galerija: Mala galerija, Ljubljana, 1995)