Barbara Borčič: V prvem delu performansa  je bilo dogajanje omejeno na platno in spremljajočo glasbo. Stopal si v konstruktivistično zasnovana prizorišča, projicirana na platnu, gledalci smo videli samo silhueto tvojega telesa, gibanje je bilo mehanično.

Marko Kovačič: Šlo je za odkrivanje podobe, najprej za zamrznjeno podobo, za odsotnost podobe, potem pa se je zgodil preobrat, ko se je podoba, ki se je prej kazala kot medijska, transformirala v realno figuro in realen zvok trganja selotejpa.

BB: Sledila je ekspresivna akcija, ko si si selotejp ovijal okoli glave.

MK: Šlo je za nekakšno samouničenje, mogoče tudi za nemoč pred institucijo, pred umetniškim sistemom, ki ga ne moreš ali pa nočeš sprejeti in se vanj vključiti. Hkrati je šlo za nemoč interpretacije skozi kakšen drug medij, zaradi česar sem se pravzaprav obrnil na živo akcijo, na performans. Tu gre za konkreten kontakt z občinstvom: ljudje od zelo blizu vidijo, kako se en tip špona s selotejpom okrog obraza, in jasno je videti, da mu začenja zastajati kri.

 (Vir: iz intervjuja z avtorjem: "Pesem mesa in podoba je telo postala", Likovne besede: "Umetnost je močnejša od smrti", št. 21/22, 1992.)