Rojena 1959 v Mariboru. Živi v Ljubljani in dela kot samostojna filmska režiserka in ustvarjalka umetniških videofilmov, videoinstalacij in intermedijskih projektov. Po diplomi iz filmske in TV režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani (kasneje je obiskovala tudi dvoletno šolanje Documentary Campus Master School v Münchnu in v Leipzigu), se je Jasna Hribernik hitro uveljavila kot ena najbolj aktivnih, pronicljivih in ​​priznanih slovenskih ustvarjalk dokumentarnih filmov, z zelo izrazitim avtorskim pristopom. Od leta 1985 je posnela okoli trideset dokumentarnih filmov; med njimi 45 km morja (1985), Černobilski zvonovi (1991), Piši mi Medana, Piši mi ljubezen (2001) Ko nam je žoga padla na glavo - Portret Milka Đurovskega (2002), Koncert za mobilne telefone in orkester (2005), Zadnji čoln (2005), Svet ni vedel, da je pristal v pesmi (2008), Nočemo belega kruha (2009), Labirint (2009), Alfred & Sofie (2013), Vitanje v vesolju: Sunita (2015), Neskončni začetek (2018), Simfonija otožnih pesmi (2019), Naslednja postaja “KIOSK” (2021). Za svoje filme je prejela številne nagrade v Sloveniji in po svetu. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je začela raziskovati izrazne možnosti filmskega medija in iskala stike s kiparstvom, arhitekturo, likovno umetnostjo in glasbo. To jo je pripeljalo na področje video umetnosti - video instalacije ali “Videoprostorov”, kot jih sama imenuje. Ustvarila je kar nekaj odmevnih umetniških videov, video instalacij in večmedijskih projektov (Stopnišče, Ballabende, Lok telesa, Nočni let, Albedo, Razkrito, TensePresent) in z njimi sodelovala na prestižnih umetniških festivalih doma in v tujini. (Ars Electronica Linz, Tokio Artvideo Festival, Venice Bienalle, Festival slovenskega filma Portorož, PixxelPoint Nova Gorica). Občasno sodeluje tudi z gledališkimi režiserkami in režiserji kot ustvarjalka video prizorov v oderskih predstavah (Embarked, Eda-zgodba bratov Rusjan, Urbanobalet). Leta 2010 je posnela srednjemetražni igrani film Franja, v poprodukciji pa je njen celovečerni igrani film Vandima. Raziskovanje video medija in večmedijske umetnosti jo je pripeljalo do tesnih sodelovanj z znanstveniki, ki ga je v zadnjem času še okrepila. V letu 2020 je nastal intermedijski performance Komunikacija Eholokacija (v sodelovanju z Ljobo Jenče in Oceania project). V zadnjih letih sodeluje pri projektih na presečišču umetnosti znanosti in tehnologije, ki se kritično odzivajo na spreminjajoči se svet in pozicijo človeka v njem. Od leta 2012 predava kot izredna profesorica na Akademiji Umetnosti Univerze v Novi Gorici v magisterskem programu Čas in prostor v gibljivih slikah in Inscenacija prizora.