Ob priključitvi Primorske k Jugoslaviji je Gorica ostala v Italiji. Na jugoslovanski strani so leta 1948 začeli graditi novo Gorico. Mesto na travniku, na močvirju, na zapuščenem pokopališču ob stari Frnaži je dolga leta stalo kot skelet sredi praznega prostora ob neizmerno široki ulici, ki ni nikamor vodila. Ljudje, ki so se vanj selili iz vseh koncev in krajev, so kmalu ugotovili, da so se znašli na “divjem zahodu” in da si bodo Novo Gorico morali zgraditi sami. Dokumentarni videoesej pripoveduje zgodbo o nastanku mesta in postavlja vprašanja o njegovi identiteti in viziji v času, ko meja zopet izgublja pomen.
Nadja Velušček in Anja Medved sta mati in hči, obe režiserki in scenaristki, ki pogosto v tandemu snujeta dokumentarne filme, vezane predvsem na obmejni prostor z Italijo.
Nadja Velušček in Anja Medved sta mati in hči, obe režiserki in scenaristki, ki pogosto v tandemu snujeta dokumentarne filme, vezane predvsem na obmejni prostor z Italijo. Sta dolgoletni sodelavki čezmejne organizacije Kinoatelje (Nova Gorica, Slovenija - Gorica; Italija). Ustanovili sta tudi Inštitut Kinokašča, ki je bil namenjen ohranjanju spominov in njihovi interpretaciji z raziskavami in produkcijo dokumentarcev. Tema njunih dokumentarnih filmov je mejna regija med Jugoslavijo / Slovenijo in Italijo ter njenimi prebivalci. Obdobje več kot šestdeset let po drugi svetovni vojni je prineslo znatne spremembe razmer in družbenega ozračja, kar ponuja obilo osebnih zgodb in kolektivnega spomina. Zanima ju zlasti preizkušanje osebnega in kolektivnega spomina prek osebnih zgodb ljudi, ki živijo na obeh straneh meje; raziskovanje zapletenosti „mejnih identitet“ in različnih konstruktov nacionalne zgodovine.
PRIJAVA