Instalacijo sestavljata dve sinhronizirani projekciji na prosojne paravane, ki integrirajo sence, silhuete in odseve arhitekturnih elementov. Pojavi se prostor v prostoru, ki se je v operi vzpostavil na odru, v galeriji pa gledalci vanj vstopajo.
Kot zapiše kurator Peter Tomaž Dobrila, »umetnica že v zgodnejših delih v naravno okolje z različnimi tehnikami in koloriti postavljala človeka, ki ga je tudi montažno preoblikovala in izpostavila določene dele telesa, denimo oči. se v zadnjih delih človeška figura stopi z okoljem, postane telo, od katerega ostane silhueta kot senca, ki se giblje v ambientu. Ponotranjenje tega odnosa razpre telesnost, odpre notranjost in (iz)postavi intimnost doživljanja, s čimer se dotakne slehernega. Čeprav so podobe konkretne, jih (značilno) preoblikuje v ogledala duš. Osebe abstrahira v bitja trenutkov, ki se stapljajo v večnost bivanja. V odtujenem svetu jih upočasni, da bi se kljub vsej hitrosti zaustavile in si prisluhnile, da bi začutile sebe in gledalcu, gledalki ponudile prostor za razmislek.Umetnica je v svojih prejšnjih delih človeka postavila v središče naravnega okolja in znova poudarjala podobo človeškega telesa s poudarkom na določenih delih, kot so oči. V njenih zadnjih delih pa se človeška figura meša z okoljem; postane senca telesa in se giblje skozi dani ambient. Internalizacija tega odnosa razpleta telesnost, odklepa notranjost in poudarja intimnost izkušnje. Figure so abstrahirane v efemerna bitja, ki presegajo v večnost obstoja in gledalcu ponujajo prostor za razmislek«.

Video postavitev v galeriji KiBela je predstavila izbor iz nove serije videov Nataše Prosenc Stearns, ki jih je posnela za istoimensko opero Milka Lazarja Koda L. Ta pa se po navdihu Barthesovih Fragmentov ljubezenskega diskurza napaja iz mitov, arhetipov, filozofskih del in intimnega. (Source: Nataša Prosenc Stearns)