Mišima – izgubljen v želji med življenjem in smrtjo
Zanimanje in delo z gibljivo sliko je pripeljalo Emila Memona do Mišime ali pa ga je Mišima vodil do njegovega prvega igranega filma z naslovom Mishima Film. O njem pa velja povedati vsaj naslednje: Dogaja se v New Yorku, kamor iz Tokia prispe izredno plodovit pisatelj Mišima, da bi predstavil svojo novo knjigo. In se zaplete v pogovore, monologe, iskanje smisla in ljubezni. Memon je film začel snovati že pred letom 2004, napisal je scenarij in izdelal snemalno knjigo ter k sodelovanju povabil prijatelja, filmskega režiserja in videasta Pawla Wojtasika, tudi odličnega direktorja fotografije. Sledil je izbor igralk: Yuko Torihara kot Jukio Mišima, Yurika Ohno kot asistentka in Lucie Tripon kot novinarka. Memon je v filmu namenil vse vloge ženskam, zapletenim v ljubezensko razmerje –  vlogo Mišime, njegove asistentke in novinarke. Če to učinkuje nenavadno ali provokativno glede na zahodno gledališče, v katerem so vse od začetka in še dolgo potem lahko igrali zgolj moški, pa je bilo v japonskem klasičnem gledališču kabuki, enem od predhodnikov umetnosti performansa, prav narobe. Sprva, v zgodnjem 17. stoletju, so ga, takrat imenovanem Onna kabuki, izvajale samo ženske. V Memonovih risbah in slikah, ki so predhodile snemanju in so pomemben del filmskega projekta, je ravno obratno: tu je v ospredju lepo grajeno moško telo Jukia Mišime, močno in krhko, ranljivo in erotično. Pri tem je Memon uporabil fotografije Eikoha Hosoa, objavljene v knjigi z naslovom Ordeal by Roses. Različni viri poročajo, da je Mišima stremel k telesni popolnosti in se prav rad narcistično nastavljal pred fotoaparate in kamere, najel najboljše fotografe in poziral prekrit z vrtnicami, oblečen v samurajski kimono ali pa preboden s puščicami kot sveti Sebastjan, vojak in mučenec. To je pravzaprav želel postati, ko je prvo ustanovil lastno vojsko mladih fantov in potem sredi generalštaba japonskih obrambnih sil izvedel samurajski ritualni samomor sepuku. Pred zbranimi vojaki in kamerami. Na Japonskem ni postal junak, temveč tabu nacionalizma in vir sramote. Spomin nanj pa je kmalu zamrl. V Evropi je francoska pisateljica zgodovinskih in biografskih romanov Marguerite Yourcenar leta 1980 napisala esej Mišima ali vizija praznine o njegovi obsedenosti s smrtjo. Ameriški režiser Paul Schrader pa je leta 1985 o njem posnel biografsko dramo Mišima: Življenje v štirih poglavjih, ki nikoli ni bil prikazan na Japonskem. Že v svojem scenariju je Memon na neki način bolj risal kot pisal, tako je denimo, živo opisal proces snemanja in prizore – projiciranje statičnih ali gibljivih podob na Mišimovo telo ali prikazal svoja bodoča umetniška dela – podobe, v katerih kombinira podobo Mišime z ozadjem klasičnih ali modernih umetnin. Skozi Mišimove monologe in dialoge pa Emil Memon spregovori tudi o apokaliptični ekološki distopiji in o lastnih umetniških preferencah in referencah, vse od Thomasa Manna, Piera Paola Pasolinija in Rainerja Wernerja Fassbinderja do Andyja Warhola in Josepha Beuysa. Na razstavi imamo zdaj priložnost prvič videti ta Memonov kompleksen filmski projekt v galerijski postavitvi. (Vir: Barbara Borčić, Emil Memon: Mishima Film A Killer Show, zloženka razstave, GalerijaGallery, Ljubljana, 2019.)