Delo Fish Love (2019) kaže na razvoj njunega razumevanja sodobnega partnerskega odnosa in problematičnost romantiziranega pojma ljubezni. V trikanalnem videu umetnica in umetnik jesta odlitke telesa drugega, v ozadju pa je slišati njuna glasova, ki bereta transkript viralnega posnetka, v katerem rabin govori parabolo o “ribji ljubezni”, ki smo jo dandanes deležni in jo nudimo posamezniki. Kot ključno izpostavlja gesto dajanja in kaže na sebičnost, ki jo kapitalistični sistem podpira bodisi v intimnem odnosu do sočloveka bodisi v odnosu do splošnega družbenega. Umetnica in umetnik z branjem njegovih besed zasedeta mesto duhovnega vodje v svojem medsebojnem odnosu in skupnem odnosu do občega; z gesto hranjenja in s postavitvijo odlitkov njunih teles v središče umetniške instalacije pa nakazujeta zapustitev ega oziroma žrtev, ki je v medsebojnih odnosih potrebna.
(Odlomek iz kuratorskega besedila ob samostojni razstavi Lealudvik: As it is, so be it v Galeriji Škuc, 2020, avtorica besedila: Tia Čiček)