Dr. Xenia je novonastala skupna večspolna entiteta. Sestavlja jo preplet štirih oseb (umetnic Andreje Džakušič, Keiko Miyazaki, Ive Tratnik in umetnika Simona Macuha), ki so v preteklosti sodelovale v različnih medsebojnih povezavah, a nikdar v prav takšni obliki. Dr. Xenia je tako kolektivna oseba srednjih let, ki združuje različne identitete. Te so se skozi izobrazbo, vzgojo in delo oblikovale v aktivno, celo aktivistično persono, ki ne verjame, da je svet mogoče spreminjati, a si želi početi ravno to. Sam_a zase pravi, da je »etično kolektivno telo«, kar pomeni, da se mora ves čas truditi za lastno toleranco do vseh svojih sestavnih delov, izjav in dejanj. Skozi ustvarjalni proces si prizadeva emancipirati najprej samo_ega sebe in nato v emancipacijski proces kot aktivne gledalke_ce vključiti tudi druge. V svojih performativnih akcijah domišljeno uporablja preproste humorne mehanizme, s katerimi zrcali in hkrati sprevrača družbeno ustaljene vzorce obnašanja. Gledalke_ce prek svojih s pomeni in asociacijami bogatih del vabi k aktivni interpretaciji in skupni debati, skozi katero se razkrivajo plasti pomenov. Po besedah dr. Xenie je njena_gova estetika relacijska v Rancièrovem smislu, saj svojo publiko razume kot aktivne, razmišljujoče subjekte in ne zgolj pasivne uživalke_ce simulakrov spektakla.

Razstava poleg novih del prinaša arhivski pregled skupnih javnih akcij in performansov, ki so jih umetnice in umetnik v zadnjih desetih letih izvedle_i v okviru različnih medsebojnih sodelovanj z imeni SIVA, IvAn, IvAnKe in AnKo. Tematike del se razlikujejo glede na sodelujoče, skupno vsem pa je raziskovanje kulture vsakdanjih stvari in problemov, od obleke do hrane in menstruacije. Arhiv ponuja vpogled v preteklo umetniško prakso in je uvod v nova dela, nastala za pričujočo razstavo.

Naslov razstave izhaja iz znanega pregovora, ki odslikava patriarhalno razporeditev vlog pri domačem gospodinjenju. Pregovorni trije vogali hiše predstavljajo dom, intimni prostor, ki naj bi bil ločen od javnega življenja. Dandanes še toliko bolj, saj je za vse postal tudi prostor prisilne, z vladnimi ukrepi določene izolacije. Dr. Xenia prevprašuje to patriarhalno predpostavko doma, skozi ustvarjalni proces pa želi spremeniti zakoreninjene spolne in družbene vloge. Kot izhodišče za sprevračanje vlog zato vzame dihotomije: žensko/moško, intimno/javno, manifestno/latentno, domače/tuje.

Besedna igra iz drugega dela naslova se nanaša na zgodovinska prizadevanja samoorganiziranih kolektivnih protifašističnih, feminističnih, delavskih, migrantskih, manjšinskih in LGBTQ+ bojev za pravice. V luči aktualnega vladnega omejevanja in prepovedovanja protestov, ki spadajo med ustavno zagotovljene pravice, je naslov razumeti predvsem kot afirmacijo ustavnih pravic in poziv h kolektivni aktivnosti, aktivaciji skupnosti in vztrajnosti v prizadevanju za spremembe.

Pri razmišljanju o bojih in pravicah do njih dr. Xenia naleti na vprašanje družbene moči in potence kot njene manifestacije. Cinično krilatico »vse je igra« tistih na pozicijah moči vzame dobesedno in si igro prisvoji za svoj modus operandi, zato da bi opozoril_a na razliko med zlorabo moči in emancipatornim opolnomočenjem. Pri tem ne spregleda, da je otroška igra tudi socializacijski način spoznavanja in sprejemanja ustaljenih družbenih pravil obnašanja.

Štirje performansi dr. Xenie temeljijo na znanih (družabnih) igrah, ki se v tokratni izvedbi igrajo po novih pravilih. Vsak performans zapolni svoj metaforični vogal galerije, ki tako postane »hiša« bojev za pravice.

(Vir: odlomek iz kuratorskega besedila Vesne Bukovec, Ane Grobler in Sebastiana Krawczyka ob razstavi Četrti vogal – Pravice za naše boje)