Noemi Levovnik Veberič sestavlja ambientalne postavitve iz risb, slik, video del, zvoka in fotografij, ki vzbujajo močno psihično vzdušje. Zanimajo jo ustvarjanje neprijetnega razpoloženja med žalostjo in veseljem. Upodablja lepe in kičaste otroške zgodbe, ki niso ljubke in prikupne, temveč zahtevne in pogosto naravnost mračnjaške. Parodijo prepleta s cirkuškim humorjem in kabarejskim vzdušjem, v katerem vlada nelagodje ali celo občutek groze. Motive črpa iz avtobiografskih spominov iz otroštva, ki pa jih lahko razumemo kot slehernikovo življenjsko izkušnjo, prepleteno z občutki veselja in žalosti. Zelo pogosto upodablja vprašanje o reprezentaciji ženskega telesa. Že v zgodnjih video delih se je neposredno nanašala na zgodnje feministične performanse, v zadnjem času pa se ukvarja s trans-identitetami. Poleg nasičenih ambientalnih postavitev jo v zadnjem času še posebej zanimajo možnosti prevajanja video jezika v živi performans, v katerem bi si plesom za ples, scenografijo in sekvencami pričarala nerealni občutek, ki ga doživljamo ob gledanju njenih video del.