Videogroteska na temo vojne v Bosni. Postopek chroma key omogoča, da se glavna junaka gibljeta po različnih mizanscenah. Eden izmed njiju se na začetku vtihotapi v dokumentarni zapis, ki nam kaže enega izmed sestankov vodilnih evropskih politikov. Toda sestanek kmalu izgubi vsako sled dokumenta, saj razčiščevanje odnosov postane partija šaha. Sliko zapolni rdeče-črno šahovsko polje, na katerem nasprotnika premikata transformirane igračke na navijanje. Dogajanje spremlja tudi moderator, vendar prevladujejo rekviziti in scena. Pomemben element je glasba, pri kateri je poudarjen balkanski melos. Očitne so tudi prvine performansa, ki delu dajejo avtorski pečat. (vir: Videodokument) Ob realnosti vojne so metaforične reprezentacije vojne po pravilu šibke in seveda shematične, še zlasti filmske upodobitve vojn. /…/ Še najboljše so tiste upodobitve vojn, za katere je vojna bolj ozadje zgodbe, kakor Prepovedane igre. No More Heroes Any More so narobe obrnjene Prepovedane igre; igra je tu namreč Zapovedana, podobno kakor pri športu in v politiki. Tudi to ni ilustracija vojne, ampak je bolj komentar o njej, o gledališču vojaške mehanike; da je vojna (strateška, taktična) igra; da je orožje igrača odraslih; da so ljudje igrače; da se na koncu vedno pojavi sila, ki čisto navadno tekmovanje spremeni v neizprosen boj za življenje; ali proti njemu; itn. Tu je še element, ki postavi »« Heroje strašno blizu devetemu krogu, morda prav vanj, namreč da na ozadju video-filmske produkcije kiparja Marka Kovačiča dominira karakter rekvizitov in scene, ne ljudi. Igrače so dobile dušo kakor malokdaj, zato pa je človeški karakter postal - ali ostal ali prestal - grotesken stereotip. Ki se pozna z najpomembnejšimi politiki sveta. (vir: Bogdan Lešnik, Vojno stanje, katalog No More Heroes Any More, Ljubljana, 1992)