Godbeniško in filmsko in kinsko pobiranje sadov je žlahtno pregnan work in progress. Brez debate je med produktivnejšimi in domiselnimi, ki se dajejo na anemični domačiji. Na domačem vrtu je presežek. Pravzaprav je trojna rabota, ob kateri lahko novodobni "multimedialci" samo spokajo. Najprvo je filmska arheologija, nabiranje in selekcioniranje dokumentarnih filmov iz arhiva, začenši z najstarejšim arhi-filmom Karola Grossmanna (l. 1906), kjer si je utrgal ime. In že se vije štorija, ki Bratku Bibiču nudi oporo za godbeniški preskript in narobe. Lucidna misel Zdenka Vrdlovca, da "filmska zgodba lahko nastane iz arhivskih posnetkov, ki še vedeli niso, kaj kažejo in o čem govorijo", je bila možna šele po kinski uprizoritvi, ob glasbenem soundtracku in v njem. Ta je lahko godba dveh, treh, idealno petih Madleys, ki so: Bratko Bibič (harmonika, glas), Matjaž Sekne (viola, klavir, violina), Bogo Pečnikar (baritonsaksofon, piščalke, klarinet), Nino de Gleria (bas kitara, kontrabas) in Aleš Rendla (bobni, tolkala). Izvzemši Sekneta (svojčas Srp) so bili vsi člani druge postave benda Begnagrad. Gradivo je drugo, ambicioznejše, enako igrivo, princip tvorbe muzike podoben. Ritmi se zagonetno čezvse strogo logično preštevajo in preskakujoč "poštevanko" zezajo utirjen posluh. To je stara in vse bolj dodelana Bibičeva specialiteta. Toda zvenska sled, bolje odjek Begnagrada je tu, dve dekadi gor ali dol. To ni nujno slabo. Navsezadnje je bil bend nekaj najboljšega, kar je širnemu svetu dal tukajšnji godbotvorni prostor ne oziraje se na muzike, umetne ali narodne ali untegruntarske. A tečnobni dolgi spomin, ki se vleče v prezent nove "zmešane" godbe, ne da miru, ne poslušalčev, ne samih muzikantov, nekdanjih in sedanjih kompanjonov. Mestoma se pritajeno vrača rutina, ki jo izvirna nova muzika ne prenese. Jo krotijo, saj so komadi, eden za drugim, male muzične bombe, ki so šele začele živeti svoj potencial v špilih (ob filmu ali brez njega). Idealna zvenska podoba, studijski album z vsemi obdelavami, posegi, "pedenanjem" drobnarij, namreč kaže tudi to, da lahko iz vsega nastane še večja norija, igriva in konceptualna, v sicer gosti igri tudi manj "natančna". Bibič je z bendom izmojstril svoj "subdunajski" in "alpentraum" melos, svoje permutacije valčka. Na domačem vrtu je najboljša plošča z njegovim podpisom. Je duhovita, letargična, zbadljiva, pikantna, iskalska. S podobami preteklosti za "zdaj" in brez njih stoji. Ima vsaj tri, štiri alterhite za vsak radijski program, ki da kaj nase. So ravno prav prijazno "domačni" in v isti meri tečni, da grejo čez. (vir: Ičo Vidmar, september 2002, Mladina, št. 37) Ne gre za kakšno "historično kompilacijo", ki bi podala zgodovinski pregled slovenskega filma od začetkov do vzpostavitve nacionalne kinematografije, ampak prej za neke vrste "zgodovinsko fikcijo", ki prek filma pripoveduje o zgodovini in torej tudi o sedanjosti. Filmska zgodba torej lahko nastane tudi iz arhivskih posnetkov, ki še vedeli niso, kaj kažejo in o čem govorijo." (vir: Ekran. Revija za film in televizijo, št. 1-2/marec 2000, str. 9 (Vrdlovec Z., "Sezona '99)

Pred nami se odvija filmska glasbena nadaljevanka, ki nastaja od leta 1999 dalje, Potujoči kino Bridka Bebiča, ki prikazuje potovanje iz preteklosti v prihodnost v zvoku in sliki. Opominja nas tudi, da se vse nujno ne konča dobro in da ima napredek tudi slabe strani. Projekt temelji na kinematografski tradiciji Slovencev od leta 1905 dalje, njegov naslov pa je povzet po arhivskem filmu pionirja slovenskega filma dr. Karola Grossmanna (1864-1929) 'Na domačem vrtu' (1906). Projekt je v dveh delih, leta 2004 je sledil tudi tretji del, zaključil pa se je ob 100. obletnici nastanka filma na Slovenskem leta 2005. O PROJEKTU: Leta 1999 je harmonikar Bratko Bibič s sodelavci začel montirati, reciklirati, adaptirati in arhivirati nemo in zvočno kinematografsko tradicijo Slovencev od leta 1905 dalje. Nastal je Potujoči kino Bridka Bebiča, ki obsega komponiranje in živo izvajanje glasbe ob projekcijah slovenske filmske tradicije. Filmska trilogija je razdeljena na obdobja od leta 1905 do 1941, od leta 1945 do zgodnjih 60. let in od zgodnjih 60. let do danes, zaključuje pa se kot avdiovizualna celota, posvečena stoletnici slovenskega filma.

O FILMU: Leta 1906 je pionir slovenskega filma dr. Karol Grosmann posnel manj kot minuto dolg film 'Na domačem vrtu', ki ga je sto let pozneje Bratko Bibič izbral za uvodno sekvenco svoje skupaj več kot dve uri trajajoče integralne verzije istoimenske filmske kompilacije oz. montaže odlomkov iz dokumentarnih, reportažnih, igranih, nemih in zvočnih posnetkov, ki so jih slovenski filmarji medtem naredili doma in v tujini. O GLASBI: Avtorska glasba v filmski trilogiji nastopa v različnih vlogah: kot klasična paradigma: nemi film - živa instrumentalna glasbena spremljava; kot nakazovalec vloge, pomena in podobe harmonike v miru, vojni, revoluciji; kot interakcija filmskih podob in modificiranih originalnih filmskih zvokov (šumov, govorice).