Ali poznate občutek, ko jeste marmelado brez kruha in masla in vas začne ščemeti tam nekje pri korenu jezika? Prismoli se vam na zgornje nebo in njen okus ostane še dolgo z vami. To je ta marmelada, doma narejena in polna sladkorja. V videu Marmelada pa spoznamo še drugo, res praktično rabo te sladke zmesi. Nekdaj in ponekod so jo namreč namazali na ploščice, ki so ohranjale toploto štedilnika na drva in polepšale kuhinjski kotiček. In to "lepilo" je držalo več let.

To je zgodba, ki se splete v obliki pripovedi s praktičnim preizkusom v tem toplem domačem video prikazu. Sprva se zdi dokumentaren. Kamera je umirjena, prizor je nerežiran. Izmenjajo se trije kadri, vsi iz domala istega zornega kota. Montažnih posegov ne zaznamo. Snemanje poteka v živo, iz roke, zvoki so realni, slišimo komentarje vseh vpletenih. Na sliki sta navzoči dve osebi, babica in pravnukinja. Druga dva glasova sta akuzmatična. En je gotovo glas tistega, ki spodbuja dogodek in ga hkrati beleži. Drugi se nevsiljivo in nežno vsake toliko oglasi. Družina. S pomočjo pogovora med babico in vnukom izvemo za recept, ki nas s svojo preprostostjo za hip osupne. Vmes je gotovo tudi malo čaranja in zdaj, nam pred očmi, se ta že pozabljena veščina prenaša na tretjo generacijo. Z igro in zavzetostjo. Ta svojevrstna kulturna dediščina nam hkrati subtilno razkriva celo stoletje sprememb in razlik. Ja, marmelade, ki jih zdaj kupujemo v trgovinah, to še zdaleč niso. V njih ni prav nič malih vraž in skrivnosti. (vir: Barbara Borčić)