Stilsko je glasba ritmična, nekakšen svobodni (free) tehno. Jasno, če pa je nastala izključno v računalniku. Poleg tega je tudi algoritmična, kar pomeni, da je avtor prepustil mnoge parametre v odločitev računalniškemu programu. Korenine tovrstnega pristopa segajo nekako v leto 1996. V pripravi je že nekaj teh "zgodovinskih" produkcij. Kljub vsemu prej povedanemu pa je vsaj eno skladbo avtor odigral neposredno na računalniški tastaturi.

Zgoščenko Sestre Karamazov spremlja knjižica z esejem Umetnost lovljenja ravnotežja. V njej je Borut Savski na enem mestu zbral nekaj svojih novejših idej in do/raz/mislekov, ki ga spremljajo že dve leti. Esej je sicer napisan v asociativnem slogu in ne upošteva meja, ki jih določajo stroke in žanri. Precej podobno, kot je glasba na zgoščenki. (vir: www.3via.org)

O knjižici Umetnost lovljenja ravnotežja:
Borut Savski je prvo knjižico v seriji svojih tiskanih esejev pomensko priključil na projekte senzoričnih gibljivih objektov Plesalcev, Posod in Reflektorjev (slednji so ravno v delu). Seveda gre za poklon principom samouravnavanja (samokreacije) skozi zaznavo okolja in (pogojeno) samega sebe, s čimer se dotikamo polj kibernetike in autopoezisa, z metaforičnimi izpeljankami pomenov pa tudi psihoanalize. Načinu asociativnega pisanja bi lahko rekli tudi pseudo-religija, saj se gre ves čas za razumevanje človekovih spoznavanih in vedenjskih lastnosti. Na nek način antropocentrično, pa vendarle poskus oddaljenega pogleda. (vir: www.3via.org) V pripravi je .pdf oblika eseja "Stroj kot metafora" iz leta 2001/2002.