BEOGRAJSKI EKSPERIMENTI 1959–1989

Akademski kino klub (AKK) je nastal leta 1958 in poleg Kino kluba Beograd kmalu postal najpomembnejši amaterski kino klub v Srbiji. AKK je postal zbirališče filmarjev, ki so bili pod vplivom avantgardnega sovjetskega in evropskega filma, teorij o »kinesteziji« Slavka Vorkapića in njegovega nadaljevalca Vladimirja Petrića ter nekonvencionalne estetike in radikalnih eksperimentov, ki jih je spodbujal zagrebški festival GEFF. Ta skupina avtorjev, ki jo v literaturi imenujejo tudi »prva generacija AKK«, je v šestdesetih letih ustvarila nekaj bistvenih del beograjskega eksperimentalnega filma in postavila temelje estetskih vprašanj, ki so jih raziskovali vse do konca osemdesetih let.
Triptih o materiji in smrti (Triptih o materiji i smrti, 1961) Živojina Pavlovića se v zgodovinah jugoslovanske kinematografije omenja predvsem kot motivni izvor poetike režiserja, ki je kasneje zaslovel s svojimi fikcijskimi, narativnimi filmi. Toda v tem kontekstu gre za pomembno delo, v katerem se vidi tipična težnja najpomembnejših avtorjev beograjskega kroga, da z izključno avdiovizualnimi sredstvi, brez naracije, ustvarijo metafore z določenimi metafizičnimi poantami – tokrat, kot pove tudi naslov, s preučevanjem tem materije in smrti.
Sava Trifković se je svoje različice iskanja »bistva filma« lotil v žanru, ki ga je P. A. Sitney imenoval psihodrama. Roke vijoličastih daljav (Ruke ljubičastih daljina, 1962) predstavljajo agonijo preganjanega dekleta, za katero drvi črna konjska kočija (preganjanost je bil pogost motiv članov beograjskih kino klubov v tistih letih). Trifkoviću uspe ustvariti prepričljivo onirično atmosfero in prikazati metafizično grozo z vizualno formo samo, na koncu pa upodobiti močno poetično metaforo strahu pred smrtjo. Trifković to naredi z montažno kombinacijo intenzivnih in zelo kratkih kadrov, insertov, ki dezorientirajo gledalca, z zvočno sliko iz šumov vetra, pa tudi z velikimi plani ekspresivnega obraza Gordane Maksimović.
Tomislav Tom Gotovac je eden prvih avtorjev strukturalnih filmov v Jugoslaviji, ki so se takrat imenovali tudi antifilmi, filmi »fiksacije in redukcije«. Gotovčeva »beograjska trilogija« iz leta 1964 (Smer, Krožnica in Modri jezdec) predstavlja verjetno najboljši primer strukturalnega filma v Beogradu. Seveda v Gotovčevi specifični kombinaciji evropske avantgarde in ameriške pop kulture. Tako je Smer film fiksacije in redukcije, sestavljen iz niza tramvajskih žarometov, duhovitih mednapisov in glasbe Duka Ellingtona.
Avtorji, zbrani v AKK, so že na začetku sedemdesetih let (»druga generacija«) pod pokroviteljstvom in pravili mednarodne organizacije UNICA odvrgli etiketo amaterizma in razvijali specifični pojem alternativnega filma. AKK je postal Akademski filmski center (AFC) in kot redakcija začel delovati v okvirih Doma kulture Studentski grad v Novem Beogradu.
V tistem času je Bojana Vujanović, navdahnjena z Gotovčevo trilogijo, svoj strukturalni film Potovanje (Putovanje, 1972) zgradila na spiralnem premikanju kamere, ki snema junakinjo v dvigalu, s čimer se je odprl prostor za interpretacijo tega »potovanja ženske« kot originalne kombinacije psihodrame in filma fiksacije v le dveh intenzivnih minutah.
V filmih Nikole Ðurića je poleg inovativnega formalnega postopka vedno prisotna tudi težnja k poeziji prizora. S tem je Ðurić spojil dve struji beograjskega eksperimenta: potrebo po raziskovanju možnosti medija in težnjo po metaforični/metafizični kakovosti filma. V primeru Krokarja (Gavran, 1973) je v fokusu let ptice, do sanjskosti in simbolike gibanja ptice pa je avtor prišel s pomočjo ročno izdelane optične kopirke.
Ustanovitev festivala Alternative Film/Video in Arhiva alternativnega filma leta 1982 je pospešila napredek in dejavnosti AFC, tako da je v osemdesetih letih na sceno stopila »tretja generacija«, ki je poleg 8-mm im 16-mm eksperimentov kmalu začela raziskovati tudi možnosti videa. Zorica Kijevčanin je raziskovala poetiko erotičnega, intime in moško-ženskih odnosov (Golo, 16 mm, 1983, z Miodragom Miloševićem), v Diablu (1988) pa je to poetiko umestila v okvire videa, v katerem kombinira pisanje pisma, figure ženske in moškega in inserte iz porno filma. Čeprav ni nastal v okvirih AFC, pač pa v Kino klubu Doma omladine v Beogradu, je Made in Yugoslavia (1986) Dejana Vlaisavljevića/DV Nikta, avtorja nekaj opaženih videov v produkciji AFC, tipičen in izjemen primer postmodernistične poetike tistih let, ki se je naslanjala tako na Gotovca kot na že razvito underground in alternativno umetnost – gre za kolaž stripa, rokenrola, hollywoodske ikonografije, glasbe, ready-made posnetkov in amaterskega duha igranih segmentov. Osebna disciplina (Lična disciplina, 1983) Miroslava Bate Petrovića in Julijane Terek, ki je izčiščena, a enako zaigrana, je prav tako nastala iz underground estetike – Julijana se v filmu pred zrcalom ostriže na balin, ostane povsem gola, potem pa gre ven na cesto v simbolnem dejanju »upora proti vsemu konvencionalnemu in institucionaliziranemu «, kakršen je tudi podnaslov filma.
Na koncu, preden so skoraj popolnoma opustili snemanje na filmski trak in so se filmarji AFC večinoma obrnili k videu, potem pa k digitalni tehnologiji, so bile v Smrti metalozavra (Smrti metalosaurusa, 1988) Igorja Toholja, posneti na super 8-mm filmski trak, povzete vse struje poetik AKK/AFC v močan montažni niz kratkih kadrov, ki prikazujejo podrt električni steber za bloki Novega Beograda, biseri arhitekture socialističnega modernizma, ustvarjajoč na eni strani kinestezijo znotraj statičnega objekta, na drugi pa metaforo smrti realnega socializma in konca neke dobe – filmske in zgodovinske.

Ivan Velisavljević

(Prevod Maja Lovrenov)