Vsako Kovačičevo video delo je svojevrsten Gesamtkunstwerk, ki združuje umetnikove izkušnje s konstruktivističnim kiparstvom, eksperimentalnim filmom, alternativnim gledališčem, intermedijskim performansom in novovalovsko glasbo: vse od scene, kostumov, mehanizmov do rekvizitov je izdelal sam in v svojih videih je bil tudi glavni akter. Z iznajdljivimi tehničnimi prijemi je skombiniral realne prostore in človeške figure z insceniranimi prizorišči in mehaničnimi bitji in tako razkril protislovja v družbeni realnosti in njihov učinek na posameznika. Kot prominentni protagonist t. i. ljubljanske alternativne scene 80-ih let 20. stoletja se je obrnil k 'surovi' formi, ki je – skupaj z novimi pomenskimi kodi – z neposredno sporočilnostjo sproducirala družbeno kritiko. American Dream je ambivalentno razgrajevanje fantazij o obljubljeni deželi in vere v umetnost, ki poteka v stereotipni igri neskočnega zasledovanja, skrivanja in bežanja. In hkrati dialektično konfrontiranje svojevrstne heroičnosti režima, ki je deloval s prepovedmi in odmaknjenostjo od ljudi, z napovedjo približevanja zahodnim sistemom liberalnega kapitalizma. Marko Kovačič je v igri medsebojnega zasledovanja dveh junakov odigral obe vlogi – zasledovalca in zasledovanega: na eni strani avantgardističnega performerja in na drugi chandlerjevskega detektiva – in z uporabo državnih simbolov in popularne ikonografije pa izdelkov, ki pripadajo ruski avantgardni umetnosti ali ameriškemu pop artu, postavil drugega proti drugemu 'principa' Vzhoda in Zahoda. Vse v žanru trde kriminalke. Kdo je žrtev in kdo morilec? Ali sploh gre za zločin? Rebusoidno prepletanje in najdeni posnetek, največji ponos večnacionalne Jugoslavije: tisti, na katerem so si Tito, Nehru in Naser stisnili roke, ko so leta 1956 na Brionih sprejeli Deklaracijo neuvrščenih. (Vir: Barbara Borčić, iz teksta Marko Kovačič: American Dream, 7 grehov. Ljubljana–Moskva, razstavni katalog, Moderna galerija, Ljubljana 2008)

Na začetku vidimo glavnega junaka v realnem okolju (učinek dokumentarnosti). Takoj zatem pa se za njim pojavi bogata, likovno izdelana scena. Uporabljen je efekt chroma key, ki ponazarja drug svet (vtis sanj). Toda scena nima statičnega učinka, ampak zaradi spreminjajoče se površine deluje dinamično, k čemur prispeva tudi nenehno gibanje glavnega junaka, ki se ves čas izmenjuje v dveh vlogah - preganjalca in preganjanega - in s tem uprizarja stereotip zasledovanja iz hollywoodskega filma. Barvitost in sanjskost poudarja tudi uporaba lutke v človeški velikosti. To je Miki Miška, ena najbolj slavnih medijskih podob tovarne sanj. (vir: Videodokument )