Gre za avtorski video dokument o predstavi skupine Sester Scipion Nasice. Branje prvega pisma Sester Scipion Nasice, ki temelji na idejah filozofa S. Bakhantoija, se nadaljuje v gledališki spektakel. Ta ne sloni na dramskem besedilu, temveč se izraža predvsem v jeziku likovnih atrakcij. (Videodokument) V videu se pojavljajo izjave: Gledališče med gledalcem in igralcem ne obstaja. Gledališče ni prazen prostor. Gledališče je država. Vsako gledališče je hierarhična, nacionalna, ekonomska in ideološka organizacija. Gledališče Sester Scipion Nasice se odreka komunikacijskim ritualom v definiranju posameznih stališč. Vsa stališča gledališča Sester Scipion Nasice so opredeljena z načinom njegovega obstajanja - z vsebino in obliko njegove estetske vizije. Septembra 1986 je gledališče Sester Scipion Nasice najavilo samoukinitev, ki se bo uresničila s samouničenjem leta 1987. BOGOMILA: Srečala sem ga, ko je begal po mestnih kavarnah. Približal se mi je s pošastno otrplim smehom na obrazu in mi tako spačen, podoben negibni grozljivi maski začel govoriti: ČRTOMIR: Klic mora biti mogoč. Klic mora zveneti. Klic mora biti slišan. Sila, ki žene človeškega duha po prosti poti naprej in navzgor, je brezpredmetni duh. KARDINAL: Črna roka je nad njim. Črna roka duha religij in ideologij. Njega pa je nujnost pritegnila v svojo službo in on jo opravlja, ne da bi to vedel. BOGOMILA: Ali ga je mogoče ustaviti? KARDINAL: On je ujetnik oblike. On je ujet v duh umetnosti.