SONIČNO GLEDIŠČE je modularna instalacija, ki naj bi z enostavnimi sredstvi združila v celoto "nebo in zemljo". Poudarek je torej na "podobi celostnosti". Torej je bilo potrebno vse mogoče "sklopljenosti" prečistiti na elementarni dvojec "nebo in zemljo". Temu najenostavnejšemu dualnemu sistemu smo dodali še nekaj drugačnih interpretacij - vzetih iz množice obstoječih miselnih sistemov - vsak s svojo simboliko. Med seboj težko prevedljivi. Sestavljanka prečiščenega modela v estetsko (ali konceptualno) celoto se mi je zdela mnogo prelahka naloga, zato sem v modularno (fizično) zgradbo na enak način (kot module) vgradil tudi simbolne vrednosti iz različnih miselnih okolij. Simboli so stereotipi - v sebi nosijo na najmanjšem možnem prostoru skoncentriranih največ pomenov. Kako smo sestavili "nebo in zemljo"? Tej dvojnosti smo v estetskem dodali dvojnost zvoka in slike. Pri tem se pomeni začnejo drastično množiti: slika prinaša podpomene podoba, odsev, refleksija, misel, duhovno, vzvišeno..., zvok pa polnost, vseprisotnost, neločljivost, materialni svet. Na podoben način so se začeli množiti interpretativni sistemi, ki jih je bilo možno priklicati na pomoč. Hkrati z množino možnih interpretacij je pravilnost interpretacije postala nepomembna (inflacija pač razvrednoti vrednost posamezne interpretacije). Zanimiva je postala pot v skrajno poenostavitev (abstrakcijo) in de-avtorizacijo. Sistem naj bi postal odprt za naselitev (apropriacijo), avtorstvo pa bi razpadlo le na avtorstvo duhovnega koncepta (predhodnega razmisleka) in na avtorstvo v materialnem prisotnega (vloženega) dela. Kar je sicer imelo odmeve, hkrati pa ostalo za opazovalce nerazumljeno (nekonzumirano, celo nedotakljivo). Razumevanje (in komunikacija) je torej ostala domena opazovalca in njegovega perceptivno-reflektivnega aparata. Vse skupaj je ostalo brez razlage - nekje med nebom in zemljo. Interpretacije obiskovalcev so prav tako ostale nekje vmes - med očividnim in njim lastnim notranjim vpogledom. Na nek način smo bili med vsemi nedorečenostmi in neizraženimi smisli (okviri, žanri, diskurzi) vsi opazovani. Izvedba: Sestavili smo dva modula: okroglo mizo (scratch'o'phone!?), ki je nevsakdanji zvočni vmesnik (interface) "s katerim je vsakdo lahko virtuoz" (ker nihče ne more biti virtuoz!). Torej: element demistifikacije, igralo (ne instrument!). S pomočjo gibanja rok nad tremi ploščami akter oblikuje zvočno podobo. Scenografijo smo zastavili minimalistično: v razmeroma velikem temačnem prostoru smo v središče postavili slabo osvetljeni podij, organiziran na način komandnega pulta (okrogla miza) in nasproti njemu točko opazovališča. "Projektor" je bil neke vrste prizma (posoda) napolnjena z vodo, na valovanje površine vode pa najk bi vplival zvočni tok v prostoru. Rezultat odseosredno risanje "po nebu". Za zadovoljivo vzbujanje obstoječega sistema bi potrebovali preveliko "ojačevanje". Jasno je, da človek s sodobnimi sredstvi lahko "ojači" karkoli, vendar se mi zdi, da je to ena od va usmerjene svetlobe na prizmo naj bi na platnu na stropu galerije risal z mavričnim odtenkom obarvane interferenčne "tkanine". Na žalost ideja ni že izvedba, predstava je eno, materialna resničnost drugo. Oblika triogle prizme (na vrhu) ni omogočala resonanc - torej tvorbe stojnih valov, čemur smo se pravzaprav hoteli izogniti že na začetku. Resonance so namreč del "inercije" sistema, v našem primeru pa smo hoteli trenutni odziv - neptemeljnih razlik med znanostjo in umetnostjo. V umetnosti se na neki meji ustaviš, kar se tiče kakršne koli uporabe tehnoloških sredstev. Cilj ne posvečuje sredstva! Ali je to etični moment? Je. Razstavo smo odprli s koncertom, za katerega tudi ni bilo jasno, ali je koncert, performance ali karkoli drugega. Poleg tega je bila "komornost" (intimnost) same instalacije neprimerna za socialni dogodek, kar je otvoritev razstave. Kot tretji modul se v obstoječ sistem (brez nedelujočega "projektorja") vključil avstrijski zvočni umetnik Ludwig Zeininger, ki operira s precej podobnimi kompleksnimi sistemi, a v računalniku. Verjetno z drugačnimi motivi, morda pa tudi ne - o filozofiji nisva nikoli govorila. Prav tako ni dobil nikakršnih posebnih obrazložitev, kako naj se vključi, kaj naj bo rezultat. Ludwig je včasih na Dunaju igral v jazzovskem bendu (z računalnikom!), poleg tega pa tudi v zanimivi elektro skupini Elektro Pathologic Consort (EPC). Na koncertu, kjer gre ne gre za običajno sledenje predpisani strukturi, torej je vse improvizirano, je bistvena koncentracija in zavedanje prisotnosti (vložkov) drugega. Prvi človeški refleks je, da sliši samega sebe, kar običajno pomeni, da želi preglasiti ostale. Pri improvizirani glasbi (ali v splošnem: komunikaciji) je nujno potrebno obratno: da sliši drugega in da omogoči, da se sliši tudi drugi. Koncentracija je potrebna za brzdanje lastnega ega. V tekočem trenutku sva torej odreagirala znotraj pripravljene strukture vseh prisotnih sistemov (tudi publike in celo enega psa), a brez želja po konkretnih estetskih ciljih. Ali je to zadovoljilo Ludwiga ali ne, ne vem. Zdi se mi, da ja. Če bi skupaj reflektirala za nazaj, bi se verjetno pokazala naprotja, vendar je bil skupen nastop dejanje kreacije trenutka in ne strukture. Ludwig Zeininger je uporabil program Pure Data, zelo modularne in poljubno notranje povezane strukture. Njegova odločitev je bila, da se v sistem vključi s pomočjo prisluškovanja harmonični zgradbi (frekvenčnemu spektru) zvoka okrogle mize, kar poskrbi za kar nekaj različnih kontrolnih napetosti, ki vplivajo na računalnikov zvočni izhod. Sicer pa je bil njegov računalnik vzporedno tudi avtonomni sistem, ki je lahko prevzel iniciativo (in jo tudi je). (Borut Savski)