Podvojena podoba. Silhueta, neprijetni občutek tesnobe. Fizični napor. avto erotika. Zaslepljena kamera.

V delih snema subtilne avtoportrete, ki mejijo celo na avtoerotiko. Zdi se, da je njeno življenje postalo umetniško delo. A prvo umetniško delo je pravzaprav umetnica sama, ki oblikuje svojo podobo z nenavadno dolgimi lasmi, z oblikovanjem lastne osebnosti, z eksplicitno prefinjeno mimiko. Močna prezenca v njenih delih, kjer se skoraj vedno pojavlja kot osrednja igralka, nas privede do ideje narcizma, ki ga Christopher Lasch v knjigi Kultura narcisizma ne povezuje s psihopatologijo, kot bi si nemara mislili nekateri površni interpreti Freuda. Po njem narcisizma ne moremo zvesti na sebičnost, temveč ravno v razmerju med vlogo, ki jo igra umetnica, in objekti odkrijemo, da je narcisizem obramba pred agresivnimi vdori in ne kakršno koli samoljubje. Da bi umetnica izpilila svojo vlogo, zre v svoj odsev - ne toliko v občudovanju, temveč v neodpustljivem iskanju svojih napak, znakov utrujenosti in razkroja.

Kuratorica Maja Lozić je ob letošnji razstavi v Galeriji Alkatraz z naslovom Lom beline, ki jo je umetnica zasnovala skupaj z Robertino Šebjanič, zapisala, da Mirjano Batinić primarno zanimajo čustvene kapacitete videomedija. Umetnici sta emocionalni učinek dvokanalne videoinstalacije potencirali z natančno montažo in z izbranimi poetičnimi prizori ptic na nebu, oblakov, subtilnih avtoportretov, ki prikazujejo umetnici zgolj kot senci. Prevladujoči učinek sta dosegli z ukinitvijo barve in ambientalnimi zvoki šepetanja, komaj razumljivega govora, ki hodi po robu slišnega. Razkroj jezika je spremljal tudi interaktivno instalacijo Igranje z besedami, dokler ne izgubijo pomena, ki je bila razstavljena letos na skupinski razstavi Digital Transposition v Galeriji Škuc. Instalacijo je sestavljal absurdni tekst, ki ga je generiralo zajemanje dnevnih novic z interneta. Obiskovalec je z vstopom v večmetrski prostor s projekcijo zlomil besede, ki jih je lahko virtualno brcal po prostoru, dokler niso razpadle le v prosto begajoče črke.

Ena od prepoznavnih lastnosti umetničinega likovnega jezika je redukcija barve. Večina njenih videodel je črno-belih, čeprav je leta 2004 zmontirala tudi kričeč barvni video v zanki z naslovom Ex Voto, ki je bil razstavljen pred dvema letoma na festivalu Rdeče zore in prikazuje bližnji posnetek poljubljanja brez dotikanja. Mnoga njena dela se dotikajo tematike strasti.

Najbolj ekstremna redukcija vizualnih elementov je bila interaktivna zvočna instalacija Place of Home, ki jo je leta 2008 razstavila v Galeriji Kapelica. Galerijski prostor je pustila popolnoma zatemnjen, obiskovalec pa je lahko s premikanjem po galeriji sprožil pripovedovanje petih zgodb iz petih prostorov stanovanja, ki so počasi prešle na intimne opise avtoričine migracije iz Splita v Ljubljano. Z zamikanjem časa in prostora pa se je ukvarjala tudi v petkanalni videoinstalaciji Out of Time, v kateri je svoje telo podredila petim fizično zelo napornim nepremičnim pozam in snemala minevanje časa.