Izbor je omejen na video produkcijo zadnjih dveh let in razdeljen v tri programe: art video, video spot, video dance. Te v mednarodnem prostoru uveljavljene zvrsti in termini se v slovenskem prostoru morda bolj prepletajo, kakor se zdi na prvi pogled. Nenazadnje gre za domala iste avtorje, ki so se preizkušali v naštetih zvrsteh. Postopki snemanja in pripovedi ter transformacija in montaža podob pa so seveda prilagojeni osnovnemu namenu in zvrsti posameznih video projektov.

V slovenskem prostoru se je video množično produciral šele v osemdesetih letih. Pred tem je bil eksluziven in takorekoč nedostopen medij, vezan na galerijski kontekst. Prvi video sta naredila Nuša in Srečo Dragan l.1969 v okviru umetniškega gibanja OHO: zaustavljen črno-bel posnetek, menjaval se je le napis. V ‘pionirskem obdobju’ (sedemdeseta leta) so video razumeli in uporabljali kot novi medij neposrednega in interaktivnega občevanja z udeleženci ali pa kot dokumentarni zapis o umetniški akciji in dogodku. Značilno je bilo tudi, da se je dolžina - trajanje video traku ujemalo z realnim časom poteka akcije ali dogodka in da je bila slika takoj (brez časovnega zamika) tudi že na monitorju - enotnost časa, kraja in dejanja torej. Miha Vipotnik je v televizijskih studijih v poznih sedemdesetih letih delal popolnoma drugačen video. Izkoristil je vse takratne tehnološke možnosti transformacije in montaže slike in s skupino Na lepem prijazni naredil tudi prvi glasbeni video spot. Emil Memon pa je v duhu filmov Andyja Warhola in glasbe Velvet Underground posnel atmosferski (žur) video, posamezne zamrznjene posnetke pa prenesel na slikarsko platno.

In na začetku osemdesetih se je odprlo: video oprema je postala dostopnejša, ni bila sicer visoko kvalitetna in na začetku je bilo možno montirati samo sproti, že med snemanjem, imela pa je nesluten vpliv na vrsto protagonistov takratne ‘ljubljanske alternativne scene’. Ti so ‘udarec’ vračali nazaj in naprej na družbeno in na kulturni/umetniški kontekst. Narejenih je bilo nešteto avtorskih in dokumentarnih videov, tudi glasbenih spotov, s poudarjeno vsebino in sporočilom. Video je bil ob (polaroid) fotografiji in fotokopirnemu stroju tisti “instant” medij, ki je bil dostopen, poceni in hiter, hkrati pa ni bil podvržen kontroli in cenzuri. Videi so se lotevali socialne, družbene in kulturne kritike, razkrivanja delovanja ideologije in estetskega učinka, odpirali marginalne in tabu teme ter bili kot del alternativne prakse povezani tako z množično kulturo kakor tudi z izredno močno in konstruktivno teoretsko prakso. Poleg tega so avtorji in skupine video vključevali v večmedijske projekte in performanse ( Fv 112/15, Marko Kovačič, Borghesia, Kolaps). Škuc-Forumova video produkcija je postala uveljavljen pojem in se je močno zarezala v družbeno zavest. Marjan Osole - Max je ustanovil še Brut film, bil avtor in producent neštetih videov ter skupaj z Bogdanom Lešnikom izdelal elaborat in že pripravljal program za (nikoli uresničeno televizijo) ATV. V Cankarjevem domu so bili trije mednarodni video bienali, v Disku FV se je produciral in vrtel video, Galerija Škuc je odprla sobotni Video-box-bar, v Ekranu-reviji za film, so uvedli rubriko za medije…

Konec osemdesetih in na začetku devetdesetih je v ospredju avtorstvo. Vendar je specializacija za video je še zmerom redka. Avtorji izhajajo iz različnih kontekstov, so likovniki, režiserji, modni kreatorji, novinarji…, katerim je video samo ena od izraznih možnosti ali del celostne kreativne prakse, zato so tudi njihova izhodišča in oblike predstavljanja širše. Skoraj praviloma se predstavljajo tudi z video instalacijami (Nataša Prosenc, Jasna Hribernik, Srečo Dragan, Aina Šmid in Marina Gržinić), video skulpturami (Darij Kreuh, Marko A. Kovačič), ali video spoti (Peter Vezjak, Mateja Klarič, Sašo Podgoršek, Mirko Simič, Marko A. Kovačič).

Video projekti so lahko produkti izdelanih scenarijev in režijskih knjig, številnih sodelavcev in visoke tehnologije (M.Gržinić & A.Šmid); performans v živo, mala inscenirana prizorišča, mehanične figurice, kjer dominira karakter rekvizitov in scene (Marko A. Kovačič); konceptualna zamisel in čista tekoča slika (Mirko Simić); kolažirana zgodba - skonstruirana biografija kot del kulturne zgodovine (Zemira Alajbegović in Neven Korda); ritualni (postholokaust) spektakel (Ema Kugler); plesna koreografija v prostoru arhitekture in skulptur (Jasna Hribernik); kostumirana pop igra (Nataša Prosenc)… Uporaba ‘blue key’ ali ‘croma key’ postopkov za plastenje posnetkov je postala skoraj pravilo, še zmerom je navzoča tudi uporaba in kombiniranje najdenih, ready-made (dokumentarnih) posnetkov in podob (neposredno iz TV), izstopajoča je igra (performans, ples, gledališče).

Zaključimo lahko, da je razvoj video medija od začetkov do danes naredil tehnološko, vsebinsko in izrazno izreden skok: od takorekoč golih, neobdelanih in neposrednih podob (gesta, akcija), ki so se vrstile v počasnem ritmu do hitro se menjajočih posnetkov in izdelanih pripovedi. Video se je približal filmu ali gledališču, postprodukcijski proces pa postaja zmerom bolj kompleksen in odločilen. Ni pa video tehnologija, kakor so napovedovala osemdeseta, postala tudi dostopnejša širšemu krogu zainteresiranih. Prej obratno, kar navsezadnje potrjuje tudi dokaj majhno število video avtorjev, ki se mu le redko pridružujejo novi. To je spričo uvrstitve videa kot predmeta na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost tudi svojevrsten paradoks. Današnja tehnologija, brez katere se zdi, da skoraj ni več mogoče narediti videa, je vezana na nacionalno televizijo ali pa privatne video studije (na primer V.P.Kregar), ki zato ob VS Video Forum ostajajo edini producenti videa v Sloveniji. Predvsem pa v slovenskem prostoru ni informacijske in distribucijske mreže, dokumentacije o zgodovini dogajanja, analize in interpretacije video medija in posameznih video del. To ostaja projekt konstruktivnega sodelovanja, v katerega se bodo vključili vsi, ki se z video medijem produkcijsko ali programsko resno ukvarjajo.

Ostaja še vprašanje, kakšno je mesto video medija v slovenskem prostoru. Z novim video delom se zdaj že po pravilu seznanimo na dobro obiskanih premiernih predvajanjih. Skoraj zagotovo ga (seveda brez honorarja) zavrtijo na slovenski televiziji, potem pa ga čaka konkuriranje na različnih mednarodnih video festivalih. Teh v nekdanjih jugoslovanskih središčih (Beograd, Skopje, Sarajevo, Ljubljana) zdaj ni več, pa tudi prvi Slovenski video festival (Idrija 1992) je bil za zdaj tudi zadnji. Le Plesni teater Ljubljana že dve leti zapovrstjo organizira specializirani Mednarodni video dance festival. Vsekakor pa se slovenska video dela na neštetih mednarodnih video festivalih uspešno predstavljajo in prejemajo nagrade.