Voditelji družbe in še bolj njene ikone se zdijo tako daleč, predvsem pa nečloveške v smislu vseh napak, ki jih najdemo pri sebi, na primer. Če bi se zavedali, da so vsi naši vzorniki, vsi za katere mislimo, da so nekaj več kot mi sami, tudi vsi za katere pravimo, da bi lahko naredili več, ker so na določeni poziciji oziroma imajo neko moč, ravno toliko šibki, kot mi, bi se zavedli, da smo v enakopravni poziciji – za vse velja enako: prav toliko, kot imamo moč, da stvari spreminjamo v svojo smer, smo tudi odgovorni za vse svoje neuspehe.



V performansu zavzamem držo Orwellovega Big Brotherja, ki naj bi strumno in brez čustev opazoval prebivalce mesta. Ko gledalec stopi bliže, vidi, da od dolgotrajnosti akcije in nezmožnosti konstantne koncentracije izgubljam kontrolo najprej nad njimi, predvsem pa nad sabo. Začnejo se kazati znaki človeškosti.
Avdiovizualni posnetek performansa na glavni promenadi Bitole, se je kasneje predvajal kot samostojni izdelek na tej isti ulici. Prebivalci zvečer gledajo mene kot Velikega brata (na projekciji) in se s to isto osebo čez dan pogovarjajo, ko kupuje časopis.
Delo je vsebovalo še tretji - vmesni del: sprehod po mestu v opravi Velikega brata, ki nadzoruje ljudi. Vse v sklopu festivala AKTO 4 v Bitoli, Makedonija.