Dvozaslonska galerijska postavitev, ki je nastala v sklopu raziskovalne diplomske naloge na Visoki šoli za umetnost. Na eni strani igralska zasedba vzvišenih požeruhov, na drugi strani drobna deklica, vegetarianka, ki se bori z njihovimi zanosi nad njo. Centralna kompozicija, dve strani iste mize. Barvni spekter na eni in na drugi strani odraža različnost svetov. Tudi hrana ni vedno enaka, ko pride iz ene strani na drugo. Prostorska postavitev je enaka realni distanci med njimi, avdiovizualno delo ne vsebuje nobenih postprodukcijskih efektov, z izjemo poudarjenih zvokov goltanja in žvečenja na strani „žrtve“.

„Videoinstalacija Pile Rusjan je alegorija odnosa med skupino in posameznikom. Skupina napada, posameznik se prilagaja. Predstavlja eno od tistih družinskih večerij, ko je obiskovalec razstave za trenutek pozabil na svoja prepričanja, se s precejšnjim odporom lotil prebavljanja taščinih vampov in se prilagodil skupini mljaskajočih sorodnikov, saj se je to od njega pričakovalo. A videoinstalacija kaže, da se posameznik ne preda v celoti. Performerka se hrani, a večerja brez užitka. Zanimivo je, da v neužitku vztraja in prav zato ostane nepremagana. Le tu in tam je dosegljiva skupini, ki se trudi, da bi z njo vzpostavila stik. Performerka vztraja in čaka. Ve, da bo tudi ta večerja minila.“ Petja Grafenauer

Po-vračanje, igrano-performirana dvokanalna videoinstalacija Pile Rusjan
Petja Grafenauer
Ob vstopu v galerijski prostor se gledalec znajde v središču prizorišča dvokanalne videoinstalacije Po-vračanje. Večpomenski naslov obiskovalca razstave na več ravneh pripravlja na tisto, kar nudita posnetka videoprostora, v katerega je vstopil. Ni se moč izogniti asociaciji s hrvaškim glagolnikom povraćanje, v slovenščini bruhanje, bljuvanje, pa tudi zavračanje.
Občutek moralnega gnusa gledalcu zbuja skupina petih jedk in jedcev na eni strani prostora, kaže pa se tudi v gestah in izrazu v hranjenje prisiljene osebe na drugi videoprojekciji. Hrana, ki v odigrani, nasilni, erotični, meseni, ekscesni, bohotni in razživeti sceni na platnu polzi ven in noter iz ust, se drgne ob človeška telesa in jedcem zbuja užitek ločevanja kosti od mesa, je v hladni, neodločni, odtujeni projekciji na drugi strani prostora postala vir neugodja.
Skupina jedcev se drži vnaprej zasnovanega scenarija, performerka je na dogajanje nepripravljena. Ne igra. Njene reakcije na režirano vedenje igralcev so pristne.
Prizora, posneta v dolgem kadru, povezujejo številni videoelementi. Postavitev videoprojekcij, zvoki, ki jih ob padcu na tla ustvarja hrana, ki jo skupina igralcev meče v performerko, pogledi v kamero, smiselna povezanost reakcij na obeh straneh in barvno kontrastni tekač, ki se razpenja prek mize, opozarjajo na to, da se prizora godita v istem prostoru. Toda na prizorih se kažeta dva nasprotna svetova.
Kot namigne naslov, med njima vlada razmerje zavrnitve. Močnejši, številčnejši in nasilnejši svet zavrača posameznico in jo skuša prisiliti, da bi počela tisto, kar počnejo sami. Toda tudi nadvladana performerka, ki sicer obotavljajoče sprejme zaukazano prehranjevanje, zavrača skupino. Če že ne z zavrnitvijo ukaza, pa vsaj s svojo neranljivo odtujenostjo, ki jo le tu in tam premaga interes za drugo stran.
Videoinstalacija Pile Rusjan je alegorija odnosa med skupino in posameznikom. Skupina napada, posameznik se prilagaja. Predstavlja eno od tistih družinskih večerij, ko je obiskovalec razstave za trenutek pozabil na svoja prepričanja, se s precejšnjim odporom lotil prebavljanja taščinih vampov in se prilagodil skupini mljaskajočih sorodnikov, saj se je to od njega pričakovalo. A videoinstalacija kaže, da se posameznik ne preda v celoti. Performerka se hrani, a večerja brez užitka. Zanimivo je, da v neužitku vztraja in prav zato ostane nepremagana. Le tu in tam je dosegljiva skupini, ki se trudi, da bi z njo vzpostavila stik. Performerka vztraja in čaka. Ve, da bo tudi ta večerja minila.