Eden od osnovnih kriterijev pri javnem predstavljanju je omejena dolžina, ki je smiselna predvsem zaradi koncentracije gledalcev, ki jim je izbor nenazadnje namenjen in ne traja dalj kot uro in pol. Nekatera dela so že sama po sebi daleč prekoračila to časovno omejitev; kot je na primer video Nike Špan Per aspera ad astra, v katerem je izkoristila celotno dolžino VHS kasete, ki traja več kot štiri ure. Avtorica je posnela program satelitskih televizij s konstantnim preklapljanjem programov. Video prikazuje poplavo informacij v množičnih medijih, ki postanejo zgolj vizualna motnja. Ob tem se srečamo tudi z drugim, bolj vsebinskim razlogom, zakaj tovrstna dela redko vključujemo v kurirane programe. Tovrstna dela niso reprezentativna, ne ustrezajo logiki zgodbe, ki drži pozornost gledalca, še več, tej zgodbi se namenoma izmikajo. So vizualni eksperimenti in vključujejo estetiko dolgčasa s konstantnim ponavljanjem in modulacijo vizualnih učinkov. Tretji razlog za redko prikazovanje tokih video del je povezan tudi s prostorom (habitatom), v katerem je večino teh del nastala. Prvotno namreč večinoma niso bila namenjena za prikazovanje v galerijskih prostorih. Veliko dolgometražnih video del s povratnimi zankami so avtorice in avtorji posneli kot stranski produkt VJ performansov (Maja Smrekar, FŠK); ali kot kolaže posnetkov, ki so bili za umetnike že v osemdesetih dragocen material, na katerega so se umetniki vedno znova referirali (Rok Sieberer – Kuri, Zemira Alajbegović in Neven Korda – ZANK, Mirko Simič); ali prvenstveno kot raziskovanje telekomunikacijskih možnosti in soodvisnosti video naprav, na primer z eksperimenti z oscilatorji (kot so zgodnji eksperimenti Mihe Vipotnika: Video grafike iz leta 1975) in v zadnjem desetletju z generativnimi računalniškimi programi za zvočno vizualno manipulacijo in prenos podatkov na daljavo (streaming) (Tanja Vujinović, Luka Dekleva in Luka Prinčič).
Za dela izbranih umetnikov in umetnic je torej značilna video manipulacija, ki vzpostavlja notranji krog ponavljanja s konstantno modaliteto, pri čemer napako v elektronskem sistemu izrabljajo kot estetski in vsebinski element. Povratna zanka [feedback loop] nastane takrat, ko je vnos podatkov hitrejši od odziva sistema na te podatke, ko se del izhodne informacije vrne nazaj na vstopno točko. V prenesenem pomenu se torej ukvarjajo z epistemološko zagato informacijske in post-informacijske dobe, ki z bogastvom informacij ne povzroča vedno boljše kvalitete življenja, temveč prisili miselne tokove v oscilacijo – kot v elektronskem sistemu, ko korekcije signala proizvajajo vizualno ali zvočno brnenje ali šum.
Prvotno produkcijsko okolje izbranih del niso bile umetnostne institucije, zato se zdi, da je tudi za njihovo predstavitev najbolj primerno izbrati prostore izven galerijskega ali muzejskega prostora, kjer se spremenijo zakonitosti gledanja in projiciranja. Odprti prostori namreč ne zahtevajo osredotočenega pogleda, temveč številne mimobežne in tudi naključne gledalce. Načrtujemo deveturno projekcijo od sončnega zahoda od 20:00 do sončnega vzhoda 5:00 na muzejski ploščadi na Metelkovi, da bi te dragocene materiale napravili vidne.
Koncept: Ida Hiršenfelder
Produkcija: SCCA-Ljubljana, 2013
Dolžina: 08:40:44
Mirko Simič, Parabola, 35′ 28″
VPK & Human Creative Net, 1997
Parabola je kratka verzija šesturnega video performansa v izolski Diskoteki Gavioli, ki ga je avtor, VJ Simo, izvedel v živo. Prikazuje kolaž številnih najdenih televizijskih posnetkov in dokumentarnih posnetkov iz obmorskega mesteca, ki je prepleten z bogato elektronsko manipulacijo s sliko in vzorci.
Maja Smrekar, Imaginarij elektromagnetnih transformacij, 28′ 39″
M.S., 2009
Eksperimentalno video in zvočno delo z večplastno strukturo, je obdelano z različnimi tehnološkimi sredstvi, z vidika raziskovalnih formalnih video in zvočnih pristopov, ki so presečišče analognega in digitalnega načina manipulacije slike. Video uporablja številna sredstva za manipulacijo in obdelavo slike, plastenje, hitro menjavanje kadrov in distorzija, kar ustvarja abstrahirane efekte. Motivi se izmanjujejo hitro in so poudarjeno repetitivni, formalno in pomensko ujemajoči se z zvokom in govorjeno besedo. Ponavljajoče se podobe dveh obrazov se izmenjujejo z motivi industrijske krajine, komunikacijske infrastrukture in brezobličnega ozadja.
ZANK (Zemira Alajbegović, Neven Korda), Poppers, 4′ 55″
ZANK, 1988
Podobe so sinhronizirane po glasbi. Gre za poplavo simbolov, ki se mešajo s podobami pop junakov-stripovskih podob z golimi mišicami navzgor od pasu in cigareti v ustih. V hitrem tempu, razlitih video barvah, s številnimi video efekti se podobe prekrivajo, izrezujejo, priplazijo.
Nika Špan, Per aspera ad astra, 4:05:00
N.Š., 1999
Posnetek štiriurnega neprestanega menjanja 150 televizijskih programov (preko satelita Astra). Video je bil posnet brez video kamere neposredno s televizije na VHS kaseto, s pomočjo VHS rekorderja. Trajanje videa je določila dolžina traku VHS kasete. Video je bil posnet 5. 7. 1999, med 17:23 in 21:27 uro v Düsseldorfu.
Luka Dekleva: Sen/za Televizijo/a, 28′ 38″
Miha Vipotnik, 2009
Video je rezultat avtorjevega sodelovanja z Mihom Vipotnikom pri projektu Sen/za Televizijo/a, ki ga je Vipotnik izvedel natanko 30. let po prvem vklopu njegovega projekta Videogram 4 v televizijski prostor 4. maja 1979. Deklevovo delo lahko vidimo kot re-make Videograma 4. Sliko je deformiral z osciloskopom in dobil popolnoma nepredmeten abstrakten video, tako da slika in zvok Videograma 4 postaneta neberljiva in se zdi, kot da je trak pokvarjen, da se Videogram 4 predvaja upočasneno. Ta osciloskopska verzija Videograma 4 je nastajala v Galeriji Jakopič in bila sočasno predvajana v Galerijo Kapelica, kjer Nova deViator izvaja otvoritveni performans ob 40. letnici Radia Študent za projekt XL Experiment.
Rok Sieberer – Kuri, Technotime, 30′ 11″
Media Teror, 1999
Video se poigrava z abstraktnimi formami barvnih gmot, ki poplesujejo na ekranu in spreminjajo obliko. Avtor se poslužuje izposojenih kadrov iz televizijskih novic, ki so računalniško obdelane. Značilno je zelo hitro menjavanje kadrov in hiter ritem montaže.
Tanja Vujinović, Extagram / Oscilo 15′ 26″
Exstat, 2007
Polnjeni plišasti objekti, elektronika (zvočniki, video kamera, kontaktni mikrofoni, računalnik, avdio mikseta) v seriji projektov Diskretni dogodki v hrupnih domenah so taktilno-sonični objekti ali okolja. Te sestavlja več nelinearnih video in zvočnih sistemov, ki (re)kodirajo dogodke v podatkovne tokove zvočno-vizualnega hrupa. Cikel Diskretni dogodki v hrupnih domenah razkriva mehko pulziranje in oscilacije diskrenih enot. Sestavljen je iz multimedijskih igrač, ki ustvarjajo intervalne prostore skozi granulirane tokove signalov ter interakcijo. Extagram je serija mikrodel, nastalih v odnosu med risbo in zvokom, kot tudi v procesu recikliranja zvočno-vizualnega materijala. Nastali zvočno-vizualni Extagram(i) odpirajo polja nedeterminiranosti stanja, mogočega mapiranja ter distribucije signalov, in so ob enem tudi skice prostorskih vibracij ter začasnih prehodov – trajektorijev. Extagram(i) ustvarjajo v svoji večpomenskosti okvir za raziskovanje relacij med dvodimenzionalno risbo in zvokom, pri čemer zvok deluje kot akcent, ki povezuje nevidne elektro-fizične (inter)akcije, do katerih prihaja v konkretnem prostoru. Extagram-ST807 je narejen v celoti iz televizijskih testnih signalov. Oscilo je serija, ki uteleša lastnosti in funkcije sodobnih igrač v tesnem in osebnem stiku z uporabniki skozi poenostavljene in ljubke forme ter možnosti modularnega oblikovanja mikrosvetov, ki temeljijo na omejeni, največkrat na zvoku zasnovani interaktivnosti.
Miha Vipotnik, Video grafike, 17′ 20″
RTV Ljubljana, 1975
Zgodnji poizkusi računalniške animacije skozi interakcijo kamere in monitorja. Grafični znak je v nenehnem gibanju, efekti se spreminjajo z intervencijami roke pred monitorjem. Ne glede na to, da so Vipotnikova zgodnja dela, nastala pod vplivom slikarstva, so Video grafike zanimive, ker pristopajo k slikarstvu v duhu časa in – kar je še bolj pomembno – ponujajo slikarstvu eksperimentalno dimenzijo, ki jo klasično slikarstvo ni moglo zajeti. Pomembnost eksperimentalnega je njegova nepredvidljivost, ki popolnoma spremeni tudi politično držo umetnika. Umetnik ne kontrolira celega procesa od začetka do konca, da bi se v svojem boju za kontrolo pokazal kot tisti, ki zna preseči samega sebe, ampak le postavi pogoje za eksperiment, postavi odnose med tehniko in subjektom – in si želi, da bi proces dokazal avtonomnost umetnine.
Emil Memon, Blue Movie, 51′
Emil Memon, Pawel Wojtasik, 1983
Blue Movie je intimistična pripoved avtorja neposredno po njegovem prihodu v New York, ki je postal osrednja motivika in tematika tega dela, ter formalana meditacija na sledi t.i. “artist cinema”, “non narative film” in “performance video art”. Avtor izkazuje fascinacijo nad monumentalno urbano sredino, arhitekturnimi strukturami in položajem posameznika v tovrstni sredini, obenem pa v njih raziskuje likovno estetske elemente. Svoje telo postavi v odnos z mestom na način, da gol sedi v manjši sobi s pogledom na mesto. Repetitivne sekvence tega filmskega oziroma video dela, predstavljene brez zvoka, v svoji neobvezujoči naraciji iščejo različne formalne vizualne efekte. Film je posnet po posebnem postopku: najprej kot črno-beli video, nato predvajan na ekranu in posneto s Super 8mm filmsko kamero, nato pa je material ponovno posnet v tehniki barvnega videa – od tod tudi modra koloriranost posnetkov. Video delo lahko služi kot samostojna enota, večkrat pa je bil predvajan kot vizualni element zvočnih performansov avtorja.
Luka Dekleva in Luka Prinčič, Singing Bridges Bizovik, 4′ 07″
Kapelica, Codeep, KinoDvor, 2008
Singing Bringes Bizovik je video performans, pri katerem zvok prihaja iz mikrofonov nameščenih na kable in konstrukcijo mosta. Tako posneti zvočni material sta Jodi Rose in Luka Prinčič v živo kombinirala s video posnetkom mosta, ki ga je istočasno manipuliral Luka Dekleva. Umetniki stopnjujejo prisotnost okoljskega zvoka, da bi razširili pomen zvočne arhitekture kot strukture zvokovnega polja in jo povezali neposredno s prostorom. Fizične interference v javnem prostoru prevajajo v zvočno in video utripanje.
brez video kamere, direktno s tv-ja na VHS kaseto (torej s pomocjo VHS rekorderja)
