Z objavo DIVINIH novic opozarjamo na javne predstavitve, razstave, projekcije, publikacije pri nas in na mednarodnih prizoriščih, pri katerih sodeluje Postaja DIVA in video umetnice in umetniki, ki so svoja dela vključili v naš arhiv. Predstavljamo tudi tiste dogodke, ki jih organizira Postaja DIVA (SCCA-Ljubljana), da bi razširjali poznavanje video umetnosti v lokalnem in mednarodnem prostoru.
Kako predstaviti video dela v fizičnem prostoru galerije, da bi razstava hkrati sledila kuratorskemu konceptu razmerja med prostorom in videom in izbranim video delom dala primeren prostor, ki bi vsebino tudi nagovarjal? To nam konceptualno domišljeno in sledeč narativu "Podoba tranzicije v video delih ali kako je razpadal prostor" prikaže postavitev razstave Učinek bližine kustosinje Nike Grabar, ki vodi obiskovalce skozi šest različnih prostorskih postavitev, ki si sledijo od projekcij v prostoru (Discipline, Vrtoglavi ptič), do postavitev, ki video postavljajo v razmerje do prostorskega objekta ter s tem do telesa (Path of Crazy Wisdom, Park kulture, Construct, Hitro/počasi).
Podoba tranzicije v video delih ali kako je razpadal prostor.
Postaja DIVA ponovno gostuje v Galeriji Vžigalica (Muzej in galerije mesta Ljubljane). Naša sodelavka in kustosinja Nika Grabar z razstavo Učinek bližine (15. marec–8. maj 2016) preizprašuje pomen prostora v video delih Zemire Alajbegović, Nevena Korde/Borghesie, Marka Peljhana, Saše Podgorška in Iztoka Kovača, Nataše Prosenc Stearns in Mihe Vipotnika.
Takoj po novoletnih praznikih je SCCA-Ljubljana v sodelovanju s Slovensko kinoteko pripravil dva dogodka z naslovom Med filmom in videom (avtorice Barbare Borčić), ki sta bila vključena v kinotekino serijo Kino-integral (5. in 7. januar 2016). V dveh večerih smo predvajali dela Marka A. Kovačiča in Davorina Marca te Jasne Hribernik in Nataše Prosenc Stearns (prenekatera so tudi v arhivu Postaje DIVA). Na pogovoru z umetniki in umetnico pa smo tematizirali razmerje med kratkim filmom in video umetnostjo ter njuno reprezentacijsko polje nekoč in danes.
Na zimski solsticij (21. december 2015), na najdaljšo noč v letu, se je SCCA-Ljubljana z izborom video del iz arhiva Postaja DIVA z naslovom Z vsako minuto več časa pridružil pobudi, ki podpira in promovira kratke filme. Ob tej priložnosti se je v Slovenski kinoteki in Kinu Udarnik na Noči kratkih filmov v več programskih sklopih do poznih ur odvrtelo vrtoglavo število filmov kratkega formata, tokrat pa tudi 17 video del, ki jih je izbral Miha Kelemina.
Razstava v Galeriji Vžigalica (1. 12. 2015–10. 1. 2016) je umetnicama ponudila priložnost za procesualno zastavljen dialog, ki se je stekel v dve video instalaciji, predstavljeni vsaka v svojem krilu galerije: Jasna Hribernik: (Post)produkcija in Nataša Prosenc Stearns: Nočni izvir, Vodnjak želja. V vmesnem prostoru pa so razstavljena video dela, ki iščejo nove narativne strategije – migrating frame.
Postaja DIVA (Barbara Borčić, SCCA-Ljubljana) je sodelovala na predstavitvi portala Kulturnik.si v Pritličju (Ljubljana, 24. 11. 2015). Na projekciji se je Kulturnik ustavil na spletnem arhivu DIVA kot primeru zgodbe o uspehu. Bravo!
Kulturnik je spletni portal, namenjen lažji in kvalitetnejši orientaciji po kulturi in umetnosti. Na enem mestu lahko hitro in enostavno pokukate v sicer težje dostopno digitalizirano bogastvo slovenskih knjižnic, arhivov, muzejev in ste na tekočem z aktualno kulturno produkcijo ter pestrim dogajanjem po Sloveniji. Kulturnik zajema iz več kot 2.000 virov, med njimi tudi z našega arhiva vse novice in nove pridobitve, tako da so tudi uporabniki Kulturnika "na tekočem" z dogajanjem na Postaji DIVA.
Postaja DIVA sodeluje na mednarodnem simpoziju v Zagrebu, ki preizprašuje pozicijo filma v muzeoloških praksah. Prvi dan simpozija, v sekciji z naslovom Izzivi na presečišču analognega sveta in nove digitalne paradigme. Zaščita filmske/video dediščine, je Barbara Borčić (kustosinja in vodja video programov na SCCA-Ljubljana) predstavila postopke hranjenja, zgodovinjenja in delovanja video arhiva Postja DIVA, ki ga v zadnjih letih razširjamo tudi na področje medijske umetnosti.
Tvorjenje fizičnih in virtualnih, analognih in digitalnih arhivov omogoča refleksijo sodobne umetniške produkcije – in prav zaradi tega je UNESCO 27. oktober razglasil za Svetovni dan avdiovizualne dediščine.
Postaja DIVA je skupaj z video umetnico Ano Čigon obeležila Svetovni dan avdiovizualne dediščine. Ana Čigon je uporabila naš arhiv kot igralni in dogajalni prostor za performans in kot raziskovalno digitalno platformo za »vnovično rabo / re-use«. Ana je postala pripovedovalka zgodb iz arhiva.
Barbara Borčić je predstavila Postajo DIVA okviru izmenjalnega projekta Celostno kuriranje v Manili (Filipini), Ricky Orellana pa filipinski avdiovizualni arhiv Mowelfund. Sledili sta projekciji del iz obeh arhivov: program Postaja DIVA predstavlja in program kratkometražnih filmov iz Mowelfunda. Dogodek je bil del simpozija Curating-In-Context v organizaciji Planting Rice in je potekal z naslovom Problematiziranje eksperimentalnih in arhivarskih filmskih in video praks (Blackbox, De La Salle College of Saint Benilde, Manila, 5. avgust 2015). To je bilo prvo srečanje z video umetnostjo iz Slovenije za tamkajšnje občinstvo in hkrati naše s filipinskimi filmi. Filmska in video produkcija na Filipinih je obsežna in tudi mednarodno vpeta, najbolj poznan režiser Brillante Mendoza je denimo nagrajenec canskega festivala. V okviru našega programa smo videli vse od video instalacij in animacij do kratkih in celovečernih filmov. Izvedeli smo, da je za filmsko umetnost na Filipinih dobro poskrbljeno, za video umetnost pa še ne. Poleg osrednjega nacionalnega filmskega arhiva je v Manili tudi med umetniki priljubljena zasebna organizacija Mowelfund (Movie Workers Welfare Foundation), ki že od leta 1974 skrbi za produkcijske in socialne pogoje filmskih delavcev (jim nudi pomoč ob nezaposlenosti, bolezni ali nesreči) in prireja tudi izobraževalne delavnice in festival. Hrani tudi obsežen avdiovizualni arhiv kratkometražnih eksperimentalnih filmov, pridobljenih na podlagi medsebojnega dogovora in zaupanja. Arhiv je odprt za raziskovalce, sicer pa izposoja filmov poteka proti plačilu. Njegov vodja Ricky Orellana je predstavil tudi proces digitalizacije, restavriranja in konzerviranja, za enkrat pa arhiv še ni dostopen na internetu. Eden najzanimivejših mlajših režiserjev je John Torres, ki je delal z vsemi mogočimi video in filmskimi formati. Njegovi kratki in celovečerni filmi, ki smo jih videli na simpoziju, so zmes dokumentarnega, igranega in avtorskega. So hkrati realistični in meditativni, v njih se prepletajo tradicija in sodobnost, pozabljeni rituali in urbane scene. Gre za antropološki, socialni in poetični prikaz družinske sage, družbenih sprememb in ljudskih običajev, ki jih vse spenja ljubezenska zgodba. Torres je v pogovoru filme opredelil kot eksperimente s podobo in zvokom, sestavljenke najdenih, uprizorjenih in dnevniških posnetkov, ki postavljajo vprašanja. Gledalcu izčrpno predstavijo tako kontekst filipinske narave in družbe kakor kolektivno in osebno zgodovino, v ospredju pa so zmerom medsebojni odnosi in zelo osebne zgodbe, podkrepljene z avtorsko glasbo močnih ritmov in orkestralne širine. več
