Z objavo DIVINIH novic opozarjamo na javne predstavitve, razstave, projekcije, publikacije pri nas in na mednarodnih prizoriščih, pri katerih sodeluje Postaja DIVA in video umetnice in umetniki, ki so svoja dela vključili v naš arhiv. Predstavljamo tudi tiste dogodke, ki jih organizira Postaja DIVA (SCCA-Ljubljana), da bi razširjali poznavanje video umetnosti v lokalnem in mednarodnem prostoru.
Kako predstaviti video dela v fizičnem prostoru galerije, da bi razstava hkrati sledila kuratorskemu konceptu razmerja med prostorom in videom in izbranim video delom dala primeren prostor, ki bi vsebino tudi nagovarjal? To nam konceptualno domišljeno in sledeč narativu "Podoba tranzicije v video delih ali kako je razpadal prostor" prikaže postavitev razstave Učinek bližine kustosinje Nike Grabar, ki vodi obiskovalce skozi šest različnih prostorskih postavitev, ki si sledijo od projekcij v prostoru (Discipline, Vrtoglavi ptič), do postavitev, ki video postavljajo v razmerje do prostorskega objekta ter s tem do telesa (Path of Crazy Wisdom, Park kulture, Construct, Hitro/počasi).
Podoba tranzicije v video delih ali kako je razpadal prostor.
Postaja DIVA ponovno gostuje v Galeriji Vžigalica (Muzej in galerije mesta Ljubljane). Naša sodelavka in kustosinja Nika Grabar z razstavo Učinek bližine (15. marec–8. maj 2016) preizprašuje pomen prostora v video delih Zemire Alajbegović, Nevena Korde/Borghesie, Marka Peljhana, Saše Podgorška in Iztoka Kovača, Nataše Prosenc Stearns in Mihe Vipotnika.
Takoj po novoletnih praznikih je SCCA-Ljubljana v sodelovanju s Slovensko kinoteko pripravil dva dogodka z naslovom Med filmom in videom (avtorice Barbare Borčić), ki sta bila vključena v kinotekino serijo Kino-integral (5. in 7. januar 2016). V dveh večerih smo predvajali dela Marka A. Kovačiča in Davorina Marca te Jasne Hribernik in Nataše Prosenc Stearns (prenekatera so tudi v arhivu Postaje DIVA). Na pogovoru z umetniki in umetnico pa smo tematizirali razmerje med kratkim filmom in video umetnostjo ter njuno reprezentacijsko polje nekoč in danes.
Na zimski solsticij (21. december 2015), na najdaljšo noč v letu, se je SCCA-Ljubljana z izborom video del iz arhiva Postaja DIVA z naslovom Z vsako minuto več časa pridružil pobudi, ki podpira in promovira kratke filme. Ob tej priložnosti se je v Slovenski kinoteki in Kinu Udarnik na Noči kratkih filmov v več programskih sklopih do poznih ur odvrtelo vrtoglavo število filmov kratkega formata, tokrat pa tudi 17 video del, ki jih je izbral Miha Kelemina.
Razstava v Galeriji Vžigalica (1. 12. 2015–10. 1. 2016) je umetnicama ponudila priložnost za procesualno zastavljen dialog, ki se je stekel v dve video instalaciji, predstavljeni vsaka v svojem krilu galerije: Jasna Hribernik: (Post)produkcija in Nataša Prosenc Stearns: Nočni izvir, Vodnjak želja. V vmesnem prostoru pa so razstavljena video dela, ki iščejo nove narativne strategije – migrating frame.
Postaja DIVA (Barbara Borčić, SCCA-Ljubljana) je sodelovala na predstavitvi portala Kulturnik.si v Pritličju (Ljubljana, 24. 11. 2015). Na projekciji se je Kulturnik ustavil na spletnem arhivu DIVA kot primeru zgodbe o uspehu. Bravo!
Kulturnik je spletni portal, namenjen lažji in kvalitetnejši orientaciji po kulturi in umetnosti. Na enem mestu lahko hitro in enostavno pokukate v sicer težje dostopno digitalizirano bogastvo slovenskih knjižnic, arhivov, muzejev in ste na tekočem z aktualno kulturno produkcijo ter pestrim dogajanjem po Sloveniji. Kulturnik zajema iz več kot 2.000 virov, med njimi tudi z našega arhiva vse novice in nove pridobitve, tako da so tudi uporabniki Kulturnika "na tekočem" z dogajanjem na Postaji DIVA.
Postaja DIVA sodeluje na mednarodnem simpoziju v Zagrebu, ki preizprašuje pozicijo filma v muzeoloških praksah. Prvi dan simpozija, v sekciji z naslovom Izzivi na presečišču analognega sveta in nove digitalne paradigme. Zaščita filmske/video dediščine, je Barbara Borčić (kustosinja in vodja video programov na SCCA-Ljubljana) predstavila postopke hranjenja, zgodovinjenja in delovanja video arhiva Postja DIVA, ki ga v zadnjih letih razširjamo tudi na področje medijske umetnosti.
Tvorjenje fizičnih in virtualnih, analognih in digitalnih arhivov omogoča refleksijo sodobne umetniške produkcije – in prav zaradi tega je UNESCO 27. oktober razglasil za Svetovni dan avdiovizualne dediščine.
Postaja DIVA je skupaj z video umetnico Ano Čigon obeležila Svetovni dan avdiovizualne dediščine. Ana Čigon je uporabila naš arhiv kot igralni in dogajalni prostor za performans in kot raziskovalno digitalno platformo za »vnovično rabo / re-use«. Ana je postala pripovedovalka zgodb iz arhiva. Svojo pripoved je gradila dlje časa; arhiv je raziskovala v Projektni sobi SCCA in doma na spletu, se navduševala nad deli, ki se povezujejo z njeno umetniško prakso, in spraševala, kaj skupnega ima z deli, ki jih je videla prvič. Ko smo se obiskovalci zbrali prav na dan AV dediščine, smo se prepustili zapeljati njenemu izboru in dialogu med razstavljenimi video deli. V izbor je poleg svojih del (One More Kick, 2009; Odkritje onstran prosojnosti, 2009; OHOHO, 2015; BradAna, 2012; Ljubljana mesto žensk, 2013 (soavtorice Leja Jurišić, Teja Reba, Barbara Kapelj Osredkar); Trailer: Remembering the Others, 2015) vključila še dela Vesne Bukovec (I Love Myself for Who I am, 2010; Important News, 2003), Dube Sambolec (Shadowless B, 2000; Tour de Place, 2001), Tomaža Furlana (Wear III, 2005), Damijana Kracine (Žeblji, 1995), Martine Bastarda (TV dražba, 2003; Umetniški projekt, 2006), Andreje Džakušič (Taktike preživetja, 2011), Milene Kosec (Marička B. Pomagaj ante portas, 2009), Marije Mojce Pungerčar (Portable home, 1996), Noemi Veberič Levovnik (Kiss boucle narcisse, 2010) in Saša Podgorška & Igorja Zupeta (Ceci n'est pas Paris, 1991). Ana je v prostor krožno razporedila enajst starih katodnih televizij (učineke starega in arhivskega je bil očiten). Postala je pripovedovalka, ki je bila hkrati znotraj in zunaj pripovedi. Ko nas je z akcijo usmerila proti svojemu videu One More Kick, v katerem skuša pobegniti iz ekrana, in videu Tomaža Furlana Wear III, kjer se umetnik bori s primitivnimi mašinami, je zavzela pozicijo pripovedovalke od zunaj. Kot da bi spraševala: »Ste opazili, da sta oba videa bolj podobna, kot mislite?« Potem je vstopila v pripoved in se začela zaletavati v steno, na katero je prej napisala besedo »happiness«. In nas spomnila še na video Vesne Bukovec I Love Myself for Who I am, kjer sta sreča in zadovoljstvo postala osebni diktat. Pripovedna strategija je potem sledila dialogu video del in stalnemu prehajanju med zunanjo in notranjo Ano kot pripovedovalko. Zgodbe iz arhiva so bile glasne, ko je Ana zabijala žeblje (Kracina, Žeblji), voajerske – bolje zalezovalske –, ko je z zavezanimi očmi in daljnogledom preiskovala prostor (Sambolec, Shadowless B), potrošniške, ko je prodajala video dela (Bastarda, TV dražba), mobilne (Pungerčar, Portable home), privržene kultu telesa in lepoti, ko si je Ana odrezala pramen las (Čigon, BradAna) in se pretirano naličila (Veberič Levovnik, Kiss boucle narcisse). Predvsem pa so bile družbeno angažirane, ko je na tla izpisovala slogane o preživetju in naši narodni zavednosti, da je tukaj mesto Ljubljana (Podgoršek & Zupe, Ceci n'est pas Paris). In prav ti napisi na tleh in steni bodo ostali v Projektni sobi SCCA, kjer je tudi fizični arhiv, za nedoločen čas. Dokler jih čas sam ne izbriše. Zgodbe iz arhiva lahko sižejsko pregnetemo v enostavno fabulo: umetnica je dlje časa raziskovala fizični in video arhiv Postaja DIVA. Intimno razsikavo je predstavila z izborom devetnajstih video del, ki jih je na dogodku z gestami in akcijami uprizorila. Če pa se na dogodek ozremo z več kamerami, potem so zgodbe iz arhiva tisto, kar pred nas postavlja različne načine vstopanja in izstopanja v arhiv; osebno in družbeno identifikacijo z arhivskim gradivom (fokalizacijo ali point of view); sekvenčnost in časovnost (time-based-art), kronološke anahronizme (pogled nazaj in naprej), pripovedne drže odbiranja in razbiranja arhivskega gradiva (humorno, kritično, ironično ...). Ana je iz enostavne fabule o arhivu ustvarila številne zgodbe. Vsak naj si izbere sebi najbližjo – tudi tako, da arhiv na spletu ali v projektni sobi kdaj sam obišče. Dušan Dovč
Barbara Borčić je predstavila Postajo DIVA okviru izmenjalnega projekta Celostno kuriranje v Manili (Filipini), Ricky Orellana pa filipinski avdiovizualni arhiv Mowelfund. Sledili sta projekciji del iz obeh arhivov: program Postaja DIVA predstavlja in program kratkometražnih filmov iz Mowelfunda. Dogodek je bil del simpozija Curating-In-Context v organizaciji Planting Rice in je potekal z naslovom Problematiziranje eksperimentalnih in arhivarskih filmskih in video praks (Blackbox, De La Salle College of Saint Benilde, Manila, 5. avgust 2015). To je bilo prvo srečanje z video umetnostjo iz Slovenije za tamkajšnje občinstvo in hkrati naše s filipinskimi filmi.
